Page 328 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 328
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
na Dunaju, kjer se je preživljal kot tiskarski korektor.12 Hochreiter je z njim
sodeloval tudi pri drugih delih. Tako je Bedének prevedel njegovo balado
za moški zbor Planinsko jezero ter kantato za tenor, moški zbor in orkester
Das Grab auf der Heide op. 33 iz leta 1913 – v njegovem prevodu kot Grob na
pusti.13 Operni prevod je torej moral nastati vsekakor pred letom 1916, ko je
Bedének umrl.
Do izvedbe v Ljubljani torej žal ni prišlo. Morda je eden od razlogov bil
tudi za tisti čas precej moderen oziroma »v izrazu mednaroden« Hochrei-
terjev glasbeni jezik,14 kot ga je označil Premrl konec 20. let v članku, objav-
ljenem v Slovenskem biografskem leksikonu. Sattner Hochreiterju zgovor-
no o tem piše: »A muzikalna atmosfera, v kateri živiva, ni nama ista, in bila
bi nezgoda, če bi obadva stopala po istih stezah.«15
Žal se je po različnih poskusih, da bi delo prišlo na oder, izgubila tudi
partitura skladbe. Edini ohranjeni izvod je torej »dunajski« klavirski izvle-
ček, zapisan na 118 straneh. Na njem je delo označeno kot op. 25, medtem
ko pri Mantuaniju najdemo številko op. 35. Na klavirskem izvlečku je tudi
letnica nastanka 1905, ki jo navaja tudi H. Neubauer,16 medtem ko P. Kuret
zapiše kot leto nastanka skladbe 1911.17
Poleg tega pa je v Glasbeni zbirki ljubljanske NUK ohranjen še roko-
pisni fragment iz opere v obsegu ene pole A3 formata (glede na nenavadno
označitev prve strani 131 sl. bi lahko sklepali, da gre morda za neko nadalje-
vanje dunajskega izvoda). Na konec tega izvoda Hochreiter ob svoj podpis
zapiše letnico 1905, medtem ko je na prvi strani zapisana opusna št. 25, kar
bi nedvomno lahko imeli za dovolj verodostojen podatek.18
12 Ivan Grafenauer, »Bedének, Jakob (1850–1916)«, v Slovenski bijografski leksikon: 1. zv.
Abraham - Erberg, ur. Izidor Cankar et al. (Ljubljana: Zadružna gospodarska banka,
1925).
13 Zanimivo je, da je partituri kantate, hranjene v Glasbeni zbirki ljubljanske Narodne
in univerzitetne knjižnice, dodan prevod Otona Župančiča, ki je delo naslovil Gomi-
la na pušči.
14 Premrl, »Hochreiter, Emil (1871–1938)«.
15 Cit. po: Kuret, »Sattner in Hochreiter«, 74.
16 Neubauer, Glasbenogledališka dela slovenskih skladateljev, 40. Po Borutu Smrekarju
naj bi Neubauer »podatke o Hochreiterju (vključno z libretom) dobil v Arhivu Zgo-
dovinskega muzeja Ljubljane, kjer zatrjujejo, da so vse materiale že pred leti posla-
li na Pedagoško fakulteto«. Smrekar, »Hochreiterjeva opera«, 85. Danes o tem žal ni
mogoče izvedeti kaj več.
17 Kuret, »Sattner in Hochreiter«, 70.
18 Prim. fragment rokopisa glasbene drame Heimfahrt, hranjene v Hochreiterjevi mapi
v Glasbeni zbirki ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice.
326
na Dunaju, kjer se je preživljal kot tiskarski korektor.12 Hochreiter je z njim
sodeloval tudi pri drugih delih. Tako je Bedének prevedel njegovo balado
za moški zbor Planinsko jezero ter kantato za tenor, moški zbor in orkester
Das Grab auf der Heide op. 33 iz leta 1913 – v njegovem prevodu kot Grob na
pusti.13 Operni prevod je torej moral nastati vsekakor pred letom 1916, ko je
Bedének umrl.
Do izvedbe v Ljubljani torej žal ni prišlo. Morda je eden od razlogov bil
tudi za tisti čas precej moderen oziroma »v izrazu mednaroden« Hochrei-
terjev glasbeni jezik,14 kot ga je označil Premrl konec 20. let v članku, objav-
ljenem v Slovenskem biografskem leksikonu. Sattner Hochreiterju zgovor-
no o tem piše: »A muzikalna atmosfera, v kateri živiva, ni nama ista, in bila
bi nezgoda, če bi obadva stopala po istih stezah.«15
Žal se je po različnih poskusih, da bi delo prišlo na oder, izgubila tudi
partitura skladbe. Edini ohranjeni izvod je torej »dunajski« klavirski izvle-
ček, zapisan na 118 straneh. Na njem je delo označeno kot op. 25, medtem
ko pri Mantuaniju najdemo številko op. 35. Na klavirskem izvlečku je tudi
letnica nastanka 1905, ki jo navaja tudi H. Neubauer,16 medtem ko P. Kuret
zapiše kot leto nastanka skladbe 1911.17
Poleg tega pa je v Glasbeni zbirki ljubljanske NUK ohranjen še roko-
pisni fragment iz opere v obsegu ene pole A3 formata (glede na nenavadno
označitev prve strani 131 sl. bi lahko sklepali, da gre morda za neko nadalje-
vanje dunajskega izvoda). Na konec tega izvoda Hochreiter ob svoj podpis
zapiše letnico 1905, medtem ko je na prvi strani zapisana opusna št. 25, kar
bi nedvomno lahko imeli za dovolj verodostojen podatek.18
12 Ivan Grafenauer, »Bedének, Jakob (1850–1916)«, v Slovenski bijografski leksikon: 1. zv.
Abraham - Erberg, ur. Izidor Cankar et al. (Ljubljana: Zadružna gospodarska banka,
1925).
13 Zanimivo je, da je partituri kantate, hranjene v Glasbeni zbirki ljubljanske Narodne
in univerzitetne knjižnice, dodan prevod Otona Župančiča, ki je delo naslovil Gomi-
la na pušči.
14 Premrl, »Hochreiter, Emil (1871–1938)«.
15 Cit. po: Kuret, »Sattner in Hochreiter«, 74.
16 Neubauer, Glasbenogledališka dela slovenskih skladateljev, 40. Po Borutu Smrekarju
naj bi Neubauer »podatke o Hochreiterju (vključno z libretom) dobil v Arhivu Zgo-
dovinskega muzeja Ljubljane, kjer zatrjujejo, da so vse materiale že pred leti posla-
li na Pedagoško fakulteto«. Smrekar, »Hochreiterjeva opera«, 85. Danes o tem žal ni
mogoče izvedeti kaj več.
17 Kuret, »Sattner in Hochreiter«, 70.
18 Prim. fragment rokopisa glasbene drame Heimfahrt, hranjene v Hochreiterjevi mapi
v Glasbeni zbirki ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice.
326
