Page 10 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 10
entom, ki imajo opraviti s to simfonij0. Poleg želje dati v roke javnosti tev v širši časovni in družbeni prostor, obenem pa tudi v ožje glasbeno
celovit in jasno berljiv rokopis Beethovnove Pastoralne, ki ima tudi po- okolje tedanje Ljubljane in posebej Filharmonične družbe ter Beethov-
memben status skladateljeve avtorizacije in lastnoročnih zaznamkov, pa novega častnega člasnstva v njej. Posebno pozornost namenja zagonet
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« izdaja opravlja tudi dolžnost do skupne evropske kulturne zakladnice, nemu vprašanju prihoda rokopisne partiture v Ljubljano. Na to vpra-
zavezo do skupnega dobrega v združeni Evropi. Neposredna spodbuda šanje se deloma navezuje tudi drugo poglavje, delo dr. Alenke Bagarič,
pa je bila omenjena 200-letnica osebnega stika skladatelja z Ljubljano, ki vsebuje natančnen kodikološki opis ljubljanskega avtoriziranega pre-
ki jo je Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani želela posebej obele- pisa Pastoralne, opis raznih dogajanj, ki jih kažejo zaznamki – tudi Be-
žiti s koncertom v izvedbi lastnega simfoničnega orkestra in s tiskano ethovnovi (sic!) – na straneh rokopisa ob njenem nastanku in kasneje,
znanstveno-kritično izdajo tega rokopisnega zapisa. S tem se mladim in različnih znakov tudi fizičnih posegov v samo partituro (npr. obre-
glasbenikom želi ponuditi snovno oprijemljiv osebni stik s tem zname- za knjižnega bloka v živi rob), ki jo je med usodnimi menjavami lastni-
nitim skladateljem, ki ga srečujejo v mnogoterih inačicah pri svojem kov doživljal ta rokopis. Razveseljivo dejstvo pa je, da je ljubljanski roko-
akademskem študiju glasbe. Rokopis simfonije je po čudnih premenah pis Pastoralne v notnem delu v celoti izjemno jasen in čitljiv, vključno z
zgodovinskih usod nekaj časa celo bival pod streho Akademije za glas- Beethovnovimi zaznamki v partituri in na njenih robovih. V primerja-
bo, dokler ni bil leta 1955 predan v sedanjo varnejšo hrambo v Glas- vi s prvim znatno poškodovanim avtoriziranim prepisom (Bonn) posta-
beno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice. Dragocena znanstve- ne prav ta »ljubljanski« zelo dragocena podlaga za sedanje in prihodnje
no-kritična izdaja želi biti tako najprej živi stik s skladateljem L. van raziskave. Kodikološkemu opisu zato nekako samoumevno sledita po-
Beethovnom, postala pa bo tudi darilo ob posebnih nagradah tistim, ki glavji, ki se z glasbeno pronicljivostjo poglabljata v posebnosti in inter-
se bodo izraziteje izkazali na glasbenopoustvarjalnem ali muzikološko- pretativno vrednost prav »ljubljanske« kopije Beethovnove Šeste simfo-
raziskovalnem področju. Podobno bodo storile tudi druge ustanove, ki nije. Uroš Lajovic, dirigent, skladatelj ter dolgoletni profesor dirigiranja
pristopajo k temu projektu bodisi kot partnerji te izdaje (Akademija na Visoki šoli za glasbeno in scensko umetnost na Dunaju, je v obeh
za glasbo, Narodna in univerzitetna knjižnica ter Univerza na Primor- poglavjih strnil svoje uvide in spoznanja, ki jih je ob poglobljenem bra-
skem) bodisi kot darežljivi meceni (Goričane, tovarna papirja Medvo- nju rokopisa zbiral v desetletjih neposrednega stika s to partituro in Be-
de, d. o. o., in drugi). Brez obojih bi Akademija za glasbo Univerze v ethovnovo glasbo nasploh. V svojih ugotovitvah odpira nekatera nova
Ljubljani te izdaje ne mogla izpeljati. vprašanja, ki jih bo treba upoštevati pri prihodnjih izdajah »prve roke«
Pri izdaji tega rokopisnega vira je treba poleg pobudnika in nosil- (pratekst), s posebnim poudarkom na sodobnih zahtevah »po čim ver-
ca izvedbe izdaje – Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani – pose- nejši interpretaciji notnega teksta« (U. Lajovic).
bej izpostaviti Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je – Nobeden od petih znanstvenih prispevkov k tej izdaji nima namena
kot sedanji hranitelj rokopisa – radodarno dala na voljo skenograme v zamejiti razprave, marveč so napisani v izrecni želji, da vprašanja odpirajo
visoki resoluciji. Ta prispevek tvori – skupaj s še petimi uvodnimi po- tako, da izzovejo znanstveno diskusijo v smeri, kjer bodo možna nadalj-
glavji – osrednje in bistveno fizično jedro te izdaje. Pet znanstvenih pri- nja postavljanja vprašanj in nadaljnji odgovori, pač na način, kot vsaki
spevkov nudi le širši znanstvenokritični spoznavni okvir, ki nas uvede znanosti pritiče. Ob tem rokopisu se tako kar sama po sebi ponuja želja,
v razumevanje Beethovnovega »ljubljanskega« rokopisa. Prispevek dr. morda celo nuja, po uporabi »forenzične« metode za analizo rokopisov.
Jerneja Weissa se osredotoča na oblikovni in vsebinski oris Simfonije št. Za polje muzikologije bi bila bržda na tem primeru smiselna uporaba ne-
6 v F-duru, op. 68 – »Pastoralne«, na njeno in skladateljevo umesti- invazivne raziskovalne metode, kot jo pozna zgodovinopisje pri barvni
celovit in jasno berljiv rokopis Beethovnove Pastoralne, ki ima tudi po- okolje tedanje Ljubljane in posebej Filharmonične družbe ter Beethov-
memben status skladateljeve avtorizacije in lastnoročnih zaznamkov, pa novega častnega člasnstva v njej. Posebno pozornost namenja zagonet
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« izdaja opravlja tudi dolžnost do skupne evropske kulturne zakladnice, nemu vprašanju prihoda rokopisne partiture v Ljubljano. Na to vpra-
zavezo do skupnega dobrega v združeni Evropi. Neposredna spodbuda šanje se deloma navezuje tudi drugo poglavje, delo dr. Alenke Bagarič,
pa je bila omenjena 200-letnica osebnega stika skladatelja z Ljubljano, ki vsebuje natančnen kodikološki opis ljubljanskega avtoriziranega pre-
ki jo je Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani želela posebej obele- pisa Pastoralne, opis raznih dogajanj, ki jih kažejo zaznamki – tudi Be-
žiti s koncertom v izvedbi lastnega simfoničnega orkestra in s tiskano ethovnovi (sic!) – na straneh rokopisa ob njenem nastanku in kasneje,
znanstveno-kritično izdajo tega rokopisnega zapisa. S tem se mladim in različnih znakov tudi fizičnih posegov v samo partituro (npr. obre-
glasbenikom želi ponuditi snovno oprijemljiv osebni stik s tem zname- za knjižnega bloka v živi rob), ki jo je med usodnimi menjavami lastni-
nitim skladateljem, ki ga srečujejo v mnogoterih inačicah pri svojem kov doživljal ta rokopis. Razveseljivo dejstvo pa je, da je ljubljanski roko-
akademskem študiju glasbe. Rokopis simfonije je po čudnih premenah pis Pastoralne v notnem delu v celoti izjemno jasen in čitljiv, vključno z
zgodovinskih usod nekaj časa celo bival pod streho Akademije za glas- Beethovnovimi zaznamki v partituri in na njenih robovih. V primerja-
bo, dokler ni bil leta 1955 predan v sedanjo varnejšo hrambo v Glas- vi s prvim znatno poškodovanim avtoriziranim prepisom (Bonn) posta-
beno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice. Dragocena znanstve- ne prav ta »ljubljanski« zelo dragocena podlaga za sedanje in prihodnje
no-kritična izdaja želi biti tako najprej živi stik s skladateljem L. van raziskave. Kodikološkemu opisu zato nekako samoumevno sledita po-
Beethovnom, postala pa bo tudi darilo ob posebnih nagradah tistim, ki glavji, ki se z glasbeno pronicljivostjo poglabljata v posebnosti in inter-
se bodo izraziteje izkazali na glasbenopoustvarjalnem ali muzikološko- pretativno vrednost prav »ljubljanske« kopije Beethovnove Šeste simfo-
raziskovalnem področju. Podobno bodo storile tudi druge ustanove, ki nije. Uroš Lajovic, dirigent, skladatelj ter dolgoletni profesor dirigiranja
pristopajo k temu projektu bodisi kot partnerji te izdaje (Akademija na Visoki šoli za glasbeno in scensko umetnost na Dunaju, je v obeh
za glasbo, Narodna in univerzitetna knjižnica ter Univerza na Primor- poglavjih strnil svoje uvide in spoznanja, ki jih je ob poglobljenem bra-
skem) bodisi kot darežljivi meceni (Goričane, tovarna papirja Medvo- nju rokopisa zbiral v desetletjih neposrednega stika s to partituro in Be-
de, d. o. o., in drugi). Brez obojih bi Akademija za glasbo Univerze v ethovnovo glasbo nasploh. V svojih ugotovitvah odpira nekatera nova
Ljubljani te izdaje ne mogla izpeljati. vprašanja, ki jih bo treba upoštevati pri prihodnjih izdajah »prve roke«
Pri izdaji tega rokopisnega vira je treba poleg pobudnika in nosil- (pratekst), s posebnim poudarkom na sodobnih zahtevah »po čim ver-
ca izvedbe izdaje – Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani – pose- nejši interpretaciji notnega teksta« (U. Lajovic).
bej izpostaviti Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je – Nobeden od petih znanstvenih prispevkov k tej izdaji nima namena
kot sedanji hranitelj rokopisa – radodarno dala na voljo skenograme v zamejiti razprave, marveč so napisani v izrecni želji, da vprašanja odpirajo
visoki resoluciji. Ta prispevek tvori – skupaj s še petimi uvodnimi po- tako, da izzovejo znanstveno diskusijo v smeri, kjer bodo možna nadalj-
glavji – osrednje in bistveno fizično jedro te izdaje. Pet znanstvenih pri- nja postavljanja vprašanj in nadaljnji odgovori, pač na način, kot vsaki
spevkov nudi le širši znanstvenokritični spoznavni okvir, ki nas uvede znanosti pritiče. Ob tem rokopisu se tako kar sama po sebi ponuja želja,
v razumevanje Beethovnovega »ljubljanskega« rokopisa. Prispevek dr. morda celo nuja, po uporabi »forenzične« metode za analizo rokopisov.
Jerneja Weissa se osredotoča na oblikovni in vsebinski oris Simfonije št. Za polje muzikologije bi bila bržda na tem primeru smiselna uporaba ne-
6 v F-duru, op. 68 – »Pastoralne«, na njeno in skladateljevo umesti- invazivne raziskovalne metode, kot jo pozna zgodovinopisje pri barvni