Page 12 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 12
dokazujejo številni dokumenti, z viri potrjeni zapisi ob slavjih obletnic ethovnove Simfonije št. 6, »Pastoralne«, op. 68, ki je natanko pred dvesto
(vključno s pomoto v letnici 1702 zaradi branja le enega – Dolničarje- leti prispela iz krajev na sončni strani pod Kahlenbergom pri Dunaju, kjer
vega – vira), vse do prenehanja delovanja leta 1918 ob znanih razvalinah je Beethoven takrat prebival, v Ljubljano, na sončno stran Julijskih Alp.
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« konca prve svetovne vojne. Ni mogoče ne misliti niti verjeti, da bi Beet- Sovpada pa tudi s praznovanji stote obletnice ustanovitve prve univerze v
hoven za vse to vedel, niti vedeti, kaj je imel v mislih, ko se je v želji os- slovenskem jeziku, Univerze v Ljubljani, in 80-letnice poimenovanja Aka-
tati zvest pisni obljubi odločal poslati v Ljubljano prav svojo Pastoralno demije za glasbo Univerze v Ljubljani, in to v mestu, ki je visokošolske štu-
simfonijo in ne kakšne drugačne skladbe iz istega ustvarjalnega obdob- dije poznalo že dolgo pred tem, glasbeno poustvarjanje in izobraževan
ja. Pač še eno le srečno naključje. Kakor koli že: premene poimenovanja, je pa sega celo v srednji vek. Jurij Slatkonja (Georg Chrysippus Carniolus
ki si jih je Filharmonična družba nadajala ob statutih iz leta 1794 (muzi- Labacensis), Baltazar iz Mozirja (Baltasar Prasßpergius Meerspurgensis),
kalische Gesellschaft) in onih drugih iz leta 1801 (Philharmonische Gesell Jacobus Handl Gallus Carniolus in številni drugi niso vzniknili iz nič. Vsi
schaft) z očitnim namigom na poimenovanje svoje stoletje starejše pred- smo vpeti v stoletna dogajanja in napore, smo njih sad in nasledniki, ki nas
hodnice Academia Phil – Harmonicorum iz leta 1701, ki je pred tem za tudi v spremenjenih časih družijo podobne in nadčasovne vrednote, kate-
kratek čas usahnila, kažejo zelo očitno, da Filharmonična družba ni žele- rih plemeniti in morda najintimnejši izraz je tudi glasba.
la prekiniti z vzori in idejno zasnovo ustanoviteljev pred sto leti.
Filharmonična družba je dolgo, vse do ostre ločitve duhov na krilih V imenu
rastočega militantnega nacionalizma v zadnji tretjini 19. stoletja – sled- Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani
nje je ob koncu vojne leta 1918 žal pripeljalo do njene ukinitve –, poleg Narodne in univerzitetne knjižnice
Slovencev v ustvarjalnem sožitju združevala tudi Nemce in Italijane, ki Univerze na Primorskem
so takrat živeli v Ljubljani. Pomenljivi so številni dokumentirani doka-
zi in izrazi povezovalnega sodelovanja, ki jih je zgodovinopisje podrobno
analiziralo, tudi v časih ostrega ločevanja duhov v 19. stoletju. Ob našem
primeru imamo na razpolago precej elementov za trditev: glasba, kadar
nima drugih primesi in ni zlorabljena v drugačne namene, zmore biti ne
le povezovalka uma in čustev različno mislečih, marveč tudi navdihoval-
ka novih ustvarjalnih poti. Glasba namreč v moči svoje notranje biti zelo
dobro ve, da sta si rodoljubje in kozmopolitizem naravna zaveznika, na-
cionalizem, ki pa svoj narod in njegova čustva zlorablja v lastne ne vedno
dobre namene, pa je zajedalec obeh. Glasba vseh časov tudi to zelo dob-
ro ve.
Da je povezovalni duh še vedno živ tudi v novih razmerah mlade
držav e starodavnih korenin, dokazujejo tudi želja in vse dejavno strnje-
ne moči, ki so bile ves čas nesebično na delu ob tej izdaji. Samo temu, da
bi ta starodavni in povezovalno-sodelovalni duh humanizma ostal še na
prej živ, je namenjena ta znanstveno-kritična izdaja rokopisnega vira Be-
(vključno s pomoto v letnici 1702 zaradi branja le enega – Dolničarje- leti prispela iz krajev na sončni strani pod Kahlenbergom pri Dunaju, kjer
vega – vira), vse do prenehanja delovanja leta 1918 ob znanih razvalinah je Beethoven takrat prebival, v Ljubljano, na sončno stran Julijskih Alp.
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« konca prve svetovne vojne. Ni mogoče ne misliti niti verjeti, da bi Beet- Sovpada pa tudi s praznovanji stote obletnice ustanovitve prve univerze v
hoven za vse to vedel, niti vedeti, kaj je imel v mislih, ko se je v želji os- slovenskem jeziku, Univerze v Ljubljani, in 80-letnice poimenovanja Aka-
tati zvest pisni obljubi odločal poslati v Ljubljano prav svojo Pastoralno demije za glasbo Univerze v Ljubljani, in to v mestu, ki je visokošolske štu-
simfonijo in ne kakšne drugačne skladbe iz istega ustvarjalnega obdob- dije poznalo že dolgo pred tem, glasbeno poustvarjanje in izobraževan
ja. Pač še eno le srečno naključje. Kakor koli že: premene poimenovanja, je pa sega celo v srednji vek. Jurij Slatkonja (Georg Chrysippus Carniolus
ki si jih je Filharmonična družba nadajala ob statutih iz leta 1794 (muzi- Labacensis), Baltazar iz Mozirja (Baltasar Prasßpergius Meerspurgensis),
kalische Gesellschaft) in onih drugih iz leta 1801 (Philharmonische Gesell Jacobus Handl Gallus Carniolus in številni drugi niso vzniknili iz nič. Vsi
schaft) z očitnim namigom na poimenovanje svoje stoletje starejše pred- smo vpeti v stoletna dogajanja in napore, smo njih sad in nasledniki, ki nas
hodnice Academia Phil – Harmonicorum iz leta 1701, ki je pred tem za tudi v spremenjenih časih družijo podobne in nadčasovne vrednote, kate-
kratek čas usahnila, kažejo zelo očitno, da Filharmonična družba ni žele- rih plemeniti in morda najintimnejši izraz je tudi glasba.
la prekiniti z vzori in idejno zasnovo ustanoviteljev pred sto leti.
Filharmonična družba je dolgo, vse do ostre ločitve duhov na krilih V imenu
rastočega militantnega nacionalizma v zadnji tretjini 19. stoletja – sled- Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani
nje je ob koncu vojne leta 1918 žal pripeljalo do njene ukinitve –, poleg Narodne in univerzitetne knjižnice
Slovencev v ustvarjalnem sožitju združevala tudi Nemce in Italijane, ki Univerze na Primorskem
so takrat živeli v Ljubljani. Pomenljivi so številni dokumentirani doka-
zi in izrazi povezovalnega sodelovanja, ki jih je zgodovinopisje podrobno
analiziralo, tudi v časih ostrega ločevanja duhov v 19. stoletju. Ob našem
primeru imamo na razpolago precej elementov za trditev: glasba, kadar
nima drugih primesi in ni zlorabljena v drugačne namene, zmore biti ne
le povezovalka uma in čustev različno mislečih, marveč tudi navdihoval-
ka novih ustvarjalnih poti. Glasba namreč v moči svoje notranje biti zelo
dobro ve, da sta si rodoljubje in kozmopolitizem naravna zaveznika, na-
cionalizem, ki pa svoj narod in njegova čustva zlorablja v lastne ne vedno
dobre namene, pa je zajedalec obeh. Glasba vseh časov tudi to zelo dob-
ro ve.
Da je povezovalni duh še vedno živ tudi v novih razmerah mlade
držav e starodavnih korenin, dokazujejo tudi želja in vse dejavno strnje-
ne moči, ki so bile ves čas nesebično na delu ob tej izdaji. Samo temu, da
bi ta starodavni in povezovalno-sodelovalni duh humanizma ostal še na
prej živ, je namenjena ta znanstveno-kritična izdaja rokopisnega vira Be-
