Page 265 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 265
ične oznake in nekatere druge dopolnitve, ki sta jih v avtograf in pre- Poleg naslova je v drugem prepisu partiture še približno deset Beet- 263
pise partov naknadno vnesla Beethoven ali Klumpar, je v prepis partitu- hovnovih lastnoročnih popravkov in dodatkov s svinčnikom. V drugem
re z rdečo kredo zabeležila neidentificirana tuja roka. Beethoven je tako stavku je spremenil instrumentacijo basovske linije tako, da je igranje parta avtorizirani prepis partiture beethovnove šeste simfonije v f-duru, opus 68
avtograf kot prepis še enkrat pregledal ter korekture in dopolnitve z rde- violončel omejil na dva solista, preostali pa igrajo skupaj s kontrabasi. Spre-
čo kredo zapisoval vzporedno v oba vira, v prepisu pa je popravil tudi ne- membe v avtograf ni zabeležil, jo je pa 28. marca 1809 sporočil založniku
katere očitne napake in nedoslednosti v dinamičnih označbah. Sredi sep- v pismu, kateremu je priložil danes žal izgubljeni korekturni seznam.12 Na-
tembra je založnik Härtel prepisano partituro odnesel v Leipzig in od vodilo je bilo v part violončela izvirne izdaje instrumentalnih partov doda-
takrat Beethovnu ni bila več dosegljiva. Dufner ugotavlja, da se začne na no kot opomba na dnu strani (Due Violoncelli Solo 1moe IIdocon Sordino gli
tej stopnji razvojna pot simfonije razdvajati, saj Beethoven obeh parti- Violoncelli Tutti coi Bassi). Takte od 20 do 122 (od strani 81 do 106) je Be-
tur (avtografa in prepisa), tudi zaradi različne namembnosti, ni uskladil ethoven pod partituro oštevilčil. Domneva se, da se številčenje navezuje na
dosledno. Avtograf je ostal merodajen pri Beethovnovem pregledu orke- pripravo izgubljenega korekturnega seznama za založnika, saj je popravkov
stralnih partov ter za izdelave izvajalske partiture, prepis pa je bil osno znotraj teh taktov največ.13 V partih flavte in oboe je na štirih mestih popra-
va kasnejšega natisa. Šele potem, ko je prepis partiture Beethoven že izro- vil noto ter dodal znak za artikulacijo. Oznake za staccato v partu violine
čil založniku, je v izvirno partituro vnesel tudi korekture in dodatke iz že na strani 89 so edini dodatek z rdečo barvo, za katerega se predpostavlja, da
preigranih rokopisnih partov. Tokrat je zapisoval s svinčnikom in deloma jih je skladatelj dopisal na vajah pred koncertom.14 Na strani 99 je pod par-
tudi s črnilom ter vpise praviloma tudi dodatno zaznamoval s križcem na tituro skicirano opozorilo kopistu za 1. flavto. Gre za podoben način bele-
zunanjem robu. Šlo je predvsem za preciziranje dinamike in artikulaci- ženja idej, kot ga je najti v avtografu. Poleg popravkov v notah je Beetho-
je, dopolnjevanje navodil za izvajanje pa tudi za izpisovanje praznih mest ven v drugem in v petem stavku spremenil začetno oznako tempa.
in popravljanje napak. Dopolnjeval in popravljal je tudi v obratni smeri.
Čeprav so v partituri Beethovnove korekture zabeležene s svinčni-
Drugi prepis oz. izvajalska partitura, ki se danes hrani v Ljubljani, v kom, pa niso vsi dodatki s svinčnikom Beethovnovi. Na koncu tretjega
nasprotju s prvim, ki ga je Beethoven prodal leipziškemu založniku kot stavka (str. 160) je pod črtovjem dopisan znak »Ɵ«, katerega pomena
tiskarsko predlogo, upošteva vse Beethovnove uskladitve in dodatke iz iz partiture ne moremo razbrati. V štirih stavkih so nad partituro dopi-
avtografa, ne pa tudi popravkov, ki jih je Beethoven dodal samo v prvi sane orientacijske črke oziroma črke »za vajo« (1. stavek: B–G, 2. sta-
prepis. Poleg tega se je kopistu pripetilo nekaj napak in nedoslednosti. vek: B–F, 4. stavek: B–C, 5. stavek: D–G). Opazimo lahko tudi poprav-
Pred prvo javno izvedbo je Beethoven korigiral le še prepisano partituro ke bolj ali manj očitnih napak s črnilom v svetlejši rjavi barvi.
in parte. Zadnjih popravkov v avtograf ni več vpisoval, zato se zdi, da je
štel drugi prepis izvirnika za referenčni zapis dela. Na prazno prvo stran bena zbirka, M tre Beethoven (Inv. št. MZ 1765/1955) v Digitalni knjižnici
je z rdečo barvo prvič zapisal naslov »Sinfonia pastorale«.11 Slovenije na naslovu http://www.dlib.si.
12 »… bey Andante in derselbigen Sinf. Ist noch anzumerken in der Baßstimme:
11 Danes so vse tri rokopisne partiture dostopne na spletu: Sinfonia 6ta, avto- gleich anfangs: due Violoncello Solo 1mo e 2do con Sordino gli Violoncelli tutti coi
graf, [1808], Beethoven-Haus Bonn, BH 64, in 6ta Sinfonia Pastorella, avto- Bassi«. Sieghard Brandenburg, ur., Ludwig van Beethoven – Briefwechsel Ge
rizirani prepis, [1808], Beethoven-Haus Bonn, NE 146 v Digitales Archiv na samtausgabe, 2 (München: G. Henle, 1996), 53–4.
naslovu http://www.beethoven.de/de/digitales-archiv; Sinfonia pastorale, av- 13 Klemenčič, »Šesta simfonija Ludwiga,« 122; Dufner, »Kritischer Bericht,«
torizirani prepis, [1808]. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Glas- 278.
14 Del Mar, Ludwig van Beethoven, 39.
pise partov naknadno vnesla Beethoven ali Klumpar, je v prepis partitu- hovnovih lastnoročnih popravkov in dodatkov s svinčnikom. V drugem
re z rdečo kredo zabeležila neidentificirana tuja roka. Beethoven je tako stavku je spremenil instrumentacijo basovske linije tako, da je igranje parta avtorizirani prepis partiture beethovnove šeste simfonije v f-duru, opus 68
avtograf kot prepis še enkrat pregledal ter korekture in dopolnitve z rde- violončel omejil na dva solista, preostali pa igrajo skupaj s kontrabasi. Spre-
čo kredo zapisoval vzporedno v oba vira, v prepisu pa je popravil tudi ne- membe v avtograf ni zabeležil, jo je pa 28. marca 1809 sporočil založniku
katere očitne napake in nedoslednosti v dinamičnih označbah. Sredi sep- v pismu, kateremu je priložil danes žal izgubljeni korekturni seznam.12 Na-
tembra je založnik Härtel prepisano partituro odnesel v Leipzig in od vodilo je bilo v part violončela izvirne izdaje instrumentalnih partov doda-
takrat Beethovnu ni bila več dosegljiva. Dufner ugotavlja, da se začne na no kot opomba na dnu strani (Due Violoncelli Solo 1moe IIdocon Sordino gli
tej stopnji razvojna pot simfonije razdvajati, saj Beethoven obeh parti- Violoncelli Tutti coi Bassi). Takte od 20 do 122 (od strani 81 do 106) je Be-
tur (avtografa in prepisa), tudi zaradi različne namembnosti, ni uskladil ethoven pod partituro oštevilčil. Domneva se, da se številčenje navezuje na
dosledno. Avtograf je ostal merodajen pri Beethovnovem pregledu orke- pripravo izgubljenega korekturnega seznama za založnika, saj je popravkov
stralnih partov ter za izdelave izvajalske partiture, prepis pa je bil osno znotraj teh taktov največ.13 V partih flavte in oboe je na štirih mestih popra-
va kasnejšega natisa. Šele potem, ko je prepis partiture Beethoven že izro- vil noto ter dodal znak za artikulacijo. Oznake za staccato v partu violine
čil založniku, je v izvirno partituro vnesel tudi korekture in dodatke iz že na strani 89 so edini dodatek z rdečo barvo, za katerega se predpostavlja, da
preigranih rokopisnih partov. Tokrat je zapisoval s svinčnikom in deloma jih je skladatelj dopisal na vajah pred koncertom.14 Na strani 99 je pod par-
tudi s črnilom ter vpise praviloma tudi dodatno zaznamoval s križcem na tituro skicirano opozorilo kopistu za 1. flavto. Gre za podoben način bele-
zunanjem robu. Šlo je predvsem za preciziranje dinamike in artikulaci- ženja idej, kot ga je najti v avtografu. Poleg popravkov v notah je Beetho-
je, dopolnjevanje navodil za izvajanje pa tudi za izpisovanje praznih mest ven v drugem in v petem stavku spremenil začetno oznako tempa.
in popravljanje napak. Dopolnjeval in popravljal je tudi v obratni smeri.
Čeprav so v partituri Beethovnove korekture zabeležene s svinčni-
Drugi prepis oz. izvajalska partitura, ki se danes hrani v Ljubljani, v kom, pa niso vsi dodatki s svinčnikom Beethovnovi. Na koncu tretjega
nasprotju s prvim, ki ga je Beethoven prodal leipziškemu založniku kot stavka (str. 160) je pod črtovjem dopisan znak »Ɵ«, katerega pomena
tiskarsko predlogo, upošteva vse Beethovnove uskladitve in dodatke iz iz partiture ne moremo razbrati. V štirih stavkih so nad partituro dopi-
avtografa, ne pa tudi popravkov, ki jih je Beethoven dodal samo v prvi sane orientacijske črke oziroma črke »za vajo« (1. stavek: B–G, 2. sta-
prepis. Poleg tega se je kopistu pripetilo nekaj napak in nedoslednosti. vek: B–F, 4. stavek: B–C, 5. stavek: D–G). Opazimo lahko tudi poprav-
Pred prvo javno izvedbo je Beethoven korigiral le še prepisano partituro ke bolj ali manj očitnih napak s črnilom v svetlejši rjavi barvi.
in parte. Zadnjih popravkov v avtograf ni več vpisoval, zato se zdi, da je
štel drugi prepis izvirnika za referenčni zapis dela. Na prazno prvo stran bena zbirka, M tre Beethoven (Inv. št. MZ 1765/1955) v Digitalni knjižnici
je z rdečo barvo prvič zapisal naslov »Sinfonia pastorale«.11 Slovenije na naslovu http://www.dlib.si.
12 »… bey Andante in derselbigen Sinf. Ist noch anzumerken in der Baßstimme:
11 Danes so vse tri rokopisne partiture dostopne na spletu: Sinfonia 6ta, avto- gleich anfangs: due Violoncello Solo 1mo e 2do con Sordino gli Violoncelli tutti coi
graf, [1808], Beethoven-Haus Bonn, BH 64, in 6ta Sinfonia Pastorella, avto- Bassi«. Sieghard Brandenburg, ur., Ludwig van Beethoven – Briefwechsel Ge
rizirani prepis, [1808], Beethoven-Haus Bonn, NE 146 v Digitales Archiv na samtausgabe, 2 (München: G. Henle, 1996), 53–4.
naslovu http://www.beethoven.de/de/digitales-archiv; Sinfonia pastorale, av- 13 Klemenčič, »Šesta simfonija Ludwiga,« 122; Dufner, »Kritischer Bericht,«
torizirani prepis, [1808]. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Glas- 278.
14 Del Mar, Ludwig van Beethoven, 39.
