Page 264 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 264
umazane. Izjema je četrti stavek, na katerem razen sledov listanja na zu- tev klarinetov (in B) je dopisana v prvem stavku, rogov (in B) v drugem
nanjih spodnjih vogalih strani, ki so sicer prisotne v celotni partituri, ni ter trobent (in C) v tretjem in petem stavku. V četrtem stavku razpore-
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« opaznih izrazitejših vplivov okolja. ditev partov v partituri odstopa od avtografa, razlikuje pa se tudi njiho-
vo poimenovanje. V štirinajstih notnih črtovjih so parti za prve violine,
Rokopis je pisan s črnilom z roko Beethovnovega kopista Klum druge violine (violini), violo (viola), flavti (flauti), oboi (oboe), klarineta
parja, razen četrtega stavka, ki ga je napisal doslej neidentificirani pre- (clarinetti in B), fagota (fagotti), rogova (corny F), pikolo (picolo), pozav-
pisovalec oz. zapisovalec. Na več mestih so vidna dopolnila oziroma po- ni (trombony), trobenti (Trompe in Es), pavke (Timpani in C F), violon-
pravki z grafitnim svinčnikom, na dveh mestih pa tudi z rdečo kredo čela (violoncello) in kontrabase (bassi).
(Röthel). Poleg pisave glavnega prepisovalca so tako na ovoju in naslov-
nici kot v notnem zapisu prisotne poteze drugih rok. Kopist Klumpar je partituro prepisal neposredno iz avtografa. Do-
kaz za to so z njegovo roko dodane številke na zgornjem robu Beethov-
Na uvezanem ovoju je z neidentificirano starejšo pisavo napisano: novega rokopisa, ki se skladajo s sicer neoštevilčenimi stranmi vsakega od
»Symphonie pastorale«. Naslov je obrobljen s tanko okrasno vijugo, stavkov prepisa. Poleg tega niza številk je v avtografu viden tudi še delno
pod njim je naveden skladatelj: »Beethoven«. Nad naslovom je dvakrat zabrisan niz številk, ki se ujema z razporeditvijo strani kopistovega prve-
prečrtan (s poševnimi črticami v desno in levo stran), a razločno viden ga prepisa partiture. Nedvomno gre za dispozicijo strani pred začetkom
zapis: »Ouverture«. V isti višini je proti desnemu robu strani zapisana prepisovanja, saj so številke postavljene na taktnico zadnjega takta v ob-
številka »No 6.«, proti levemu pa žig Filharmonične družbe. segu ene strani. Podatek o številu strani je služil pripravi notnega papirja.
Na naslovnici je z močno obledelim rdečim svinčnikom z latinič- V kritičnem poročilu Jensa Dufnerja k izdaji simfonije v Beethov-
nimi črkami napisano »Sinfonia pastorale«. Začetka obeh besed, ki novih zbranih delih, ki se opira na raziskave primarnih virov, opravlje-
sta zapisani ena pod drugo, sta nekoliko prekrita z močno potegnjeni- ne v zadnjih desetletjih, so podrobno razčlenjeni posamezne faze v izpi-
ma, v sredi prekrižanima črtama. Enako prekrižani rdeči črti sta tudi na sovanju avtografa, prepisovanju partiture in instrumentalnih partov ter
spodn ji polovici strani. Pod zapis je nekdo v nemški pisavi dodal: »Be- skladateljevi posegi v notne zapise.9
ethovens Hand mit Röthel.« Zadnji vpis na stran je najverjetneje dodal
skrbnik društvenega notnega arhiva, ki je na vrhu črtovja zapisal: »Beet- Primerjalne analize so pokazale, da je kopist iz avtografa prepisoval
hovens«, »Sinfonie pastorale«, pod naslov pa še »No 6.«. trikrat. Najprej je, verjetno še pred junijem 1808, izgotovil instrumental-
ne parte za že dokončane prve tri stavke simfonije. Poleti 1808 je Beetho-
Partitura je urejena po načinu Beethovnovih avtografov tistih let. ven dokončal zadnja dva stavka simfonije in kopist je celotno partituro
Godala so zapisana ločeno, in sicer violine in viole na vrhu, violončeli do srede septembra prepisal za založnika Gottfrieda Christopha Härtla.
in kontrabasi pa na dnu partiture. V prvem in drugem stavku so v deset Po tej predlogi je izdelal tudi parte za zadnja dva stavka. Domnevno so
ih notnih črtovjih drug pod drugim v enakem vrstnem redu kot v avto- služili za vaje in privatno izvajanje v krogu Beethovnovih mecenov.10 Di-
grafu nanizani parti za prve violine, druge violine (violini), violo (viola),
flavti (flauti), oboi (oboe), klarineta (clarinetti), fagota (fagotti), rogova 9 Dufner, »Kritischer Bericht,« 279–87; Brandenburg, »Kommentar,« 18–
(corni), violončela (violoncelli) in kontrabase (bassi). V drugem stavku 28; Jonathan Del Mar, Ludwig van Beethoven. Symphonie Nr. 6 in F-Dur: Pas-
igrajo violine s sordino (violini con sordini). V tretjem stavku je zapol- torale, op. 68. Critical commentary (Kassel etc.: Bärenreiter, 1998), 18–28; Shin
njenih enajst notnih črtovij, saj je Beethoven pred violončela postavil Augustinus Kojima, »Probleme im Notentext der Pastoralsymphonie op. 68
še trobenti (clarini). Partitura petega stavka z vključitvijo dveh pozavn von Beethoven,« Beethoven-Jahrbuch 9 (1977): 223–43.
(tromboni), postavljenih pred trobenti, obsega trinajst sistemov. Uglasi-
10 Brandenburg, »Kommentar,« 22–3.
nanjih spodnjih vogalih strani, ki so sicer prisotne v celotni partituri, ni ter trobent (in C) v tretjem in petem stavku. V četrtem stavku razpore-
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« opaznih izrazitejših vplivov okolja. ditev partov v partituri odstopa od avtografa, razlikuje pa se tudi njiho-
vo poimenovanje. V štirinajstih notnih črtovjih so parti za prve violine,
Rokopis je pisan s črnilom z roko Beethovnovega kopista Klum druge violine (violini), violo (viola), flavti (flauti), oboi (oboe), klarineta
parja, razen četrtega stavka, ki ga je napisal doslej neidentificirani pre- (clarinetti in B), fagota (fagotti), rogova (corny F), pikolo (picolo), pozav-
pisovalec oz. zapisovalec. Na več mestih so vidna dopolnila oziroma po- ni (trombony), trobenti (Trompe in Es), pavke (Timpani in C F), violon-
pravki z grafitnim svinčnikom, na dveh mestih pa tudi z rdečo kredo čela (violoncello) in kontrabase (bassi).
(Röthel). Poleg pisave glavnega prepisovalca so tako na ovoju in naslov-
nici kot v notnem zapisu prisotne poteze drugih rok. Kopist Klumpar je partituro prepisal neposredno iz avtografa. Do-
kaz za to so z njegovo roko dodane številke na zgornjem robu Beethov-
Na uvezanem ovoju je z neidentificirano starejšo pisavo napisano: novega rokopisa, ki se skladajo s sicer neoštevilčenimi stranmi vsakega od
»Symphonie pastorale«. Naslov je obrobljen s tanko okrasno vijugo, stavkov prepisa. Poleg tega niza številk je v avtografu viden tudi še delno
pod njim je naveden skladatelj: »Beethoven«. Nad naslovom je dvakrat zabrisan niz številk, ki se ujema z razporeditvijo strani kopistovega prve-
prečrtan (s poševnimi črticami v desno in levo stran), a razločno viden ga prepisa partiture. Nedvomno gre za dispozicijo strani pred začetkom
zapis: »Ouverture«. V isti višini je proti desnemu robu strani zapisana prepisovanja, saj so številke postavljene na taktnico zadnjega takta v ob-
številka »No 6.«, proti levemu pa žig Filharmonične družbe. segu ene strani. Podatek o številu strani je služil pripravi notnega papirja.
Na naslovnici je z močno obledelim rdečim svinčnikom z latinič- V kritičnem poročilu Jensa Dufnerja k izdaji simfonije v Beethov-
nimi črkami napisano »Sinfonia pastorale«. Začetka obeh besed, ki novih zbranih delih, ki se opira na raziskave primarnih virov, opravlje-
sta zapisani ena pod drugo, sta nekoliko prekrita z močno potegnjeni- ne v zadnjih desetletjih, so podrobno razčlenjeni posamezne faze v izpi-
ma, v sredi prekrižanima črtama. Enako prekrižani rdeči črti sta tudi na sovanju avtografa, prepisovanju partiture in instrumentalnih partov ter
spodn ji polovici strani. Pod zapis je nekdo v nemški pisavi dodal: »Be- skladateljevi posegi v notne zapise.9
ethovens Hand mit Röthel.« Zadnji vpis na stran je najverjetneje dodal
skrbnik društvenega notnega arhiva, ki je na vrhu črtovja zapisal: »Beet- Primerjalne analize so pokazale, da je kopist iz avtografa prepisoval
hovens«, »Sinfonie pastorale«, pod naslov pa še »No 6.«. trikrat. Najprej je, verjetno še pred junijem 1808, izgotovil instrumental-
ne parte za že dokončane prve tri stavke simfonije. Poleti 1808 je Beetho-
Partitura je urejena po načinu Beethovnovih avtografov tistih let. ven dokončal zadnja dva stavka simfonije in kopist je celotno partituro
Godala so zapisana ločeno, in sicer violine in viole na vrhu, violončeli do srede septembra prepisal za založnika Gottfrieda Christopha Härtla.
in kontrabasi pa na dnu partiture. V prvem in drugem stavku so v deset Po tej predlogi je izdelal tudi parte za zadnja dva stavka. Domnevno so
ih notnih črtovjih drug pod drugim v enakem vrstnem redu kot v avto- služili za vaje in privatno izvajanje v krogu Beethovnovih mecenov.10 Di-
grafu nanizani parti za prve violine, druge violine (violini), violo (viola),
flavti (flauti), oboi (oboe), klarineta (clarinetti), fagota (fagotti), rogova 9 Dufner, »Kritischer Bericht,« 279–87; Brandenburg, »Kommentar,« 18–
(corni), violončela (violoncelli) in kontrabase (bassi). V drugem stavku 28; Jonathan Del Mar, Ludwig van Beethoven. Symphonie Nr. 6 in F-Dur: Pas-
igrajo violine s sordino (violini con sordini). V tretjem stavku je zapol- torale, op. 68. Critical commentary (Kassel etc.: Bärenreiter, 1998), 18–28; Shin
njenih enajst notnih črtovij, saj je Beethoven pred violončela postavil Augustinus Kojima, »Probleme im Notentext der Pastoralsymphonie op. 68
še trobenti (clarini). Partitura petega stavka z vključitvijo dveh pozavn von Beethoven,« Beethoven-Jahrbuch 9 (1977): 223–43.
(tromboni), postavljenih pred trobenti, obsega trinajst sistemov. Uglasi-
10 Brandenburg, »Kommentar,« 22–3.
