Page 261 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 261
nka Bagarič doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7055-54-2.259-271 259
Avtorizirani prepis partiture Beethovnove
Šeste simfonije v F-duru, opus 68
Avtorizirani prepis partiture Beethovnove Šeste simfo- Klumpar, s katerim je Beethoven sodeloval med letoma 1805 in 1808.3
nije v F-duru, op. 68, je eden od zakladov Narodne in Skladatelj je partituri dopisal naslov, dodal več navodil za igranje ter po-
univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Odkar ga hrani, pravil nekaj not.
ga je večkrat postavila na ogled, v čitalnici glasbene
zbirke pa so ga preučevali in občudovali eminentni raziskovalci in pou- Partituro je leta 1862 iz arhiva ljubljanske Filharmonične družbe
stvarjalci, poznavalci Beethovnovega dela, kot tudi drugi zainteresirani potegnil njen kronist Friedrich Keesbacher (1831–1901) ter v zgodo-
obiskovalci.1 Poti rokopisa pred ustalitvijo v NUK pa so nejasnejše in vinskem pregledu delovanja društva, objavljenem v prilogi ljubljan-
skrivnostnejše. Nekatere v preteklosti izrečene domneve v zvezi z njego- skega časnika Laibacher Zeitung, javnost prvič opozoril nanjo.4 Kees
vo provenienco so danes pojasnjene, druge opuščene, najbolj izzivajoče bacher, po poklicu zdravnik, se je naselil v Ljubljani le leto pred tem,
pa še čakajo na faktum, ki ga morda še premorejo zastrti na široko raz- zato se je pri zbiranju podatkov opiral na pripovedovanje sodobnikov
pršeni pisni viri. Partitura je bila prepisana iz Beethovnovega avtogra- in društveni arhiv. Ob pregledovanju dokumentov je naletel na že po-
fa v zadnji četrtini leta 1808 in je služila za prvo javno izvedbo simfoni-
je na Dunaju 22. decembra 1808.2 Prepisal jo je poklicni kopist Joseph 3 Alan Tyson, »Notes on Five of Beethoven's Copyist,« Journal of the Ameri-
can Musicological Society 23, št. 3 (1970): 456–60; Sieghard Brandenburg, ur.,
1 Ob 200-letnici Beethovnovega rojstva je Glasbeni oddelek NUK pripravil Be- Ludwig van Beethoven – Briefwechsel Gesamtausgabe, 1 (München: G. Hen-
ethovnovo razstavo. Med drugim so razstavili prvotiske, izdane za časa sklada- le Verlag, 1996–1998), 327–8; Jens Dufner, »Schreibdialoge. Beethoven und
teljevega življenja, najstarejše koncertne sporede z izvedbami Beethovnovih sein Kopist Joseph Klumpar,« v Bonner Beethoven-Studien, Band 11, uredili
skladb ter gradivo v zvezi z izvolitvijo Beethovna za častnega člana ljubljanske Bernhard R. Appel, Joanna Cobb Biermann in Julia Ronge (Bonn: Beetho-
Filharmonične družbe. ven-Haus Bonn, Carus, 2014), 68.
2 Jens Dufner, »Kritischer Bericht,« v Beethoven Werke, Abt. 1, Bd. 3, Sympho- 4 Friedrich Keesbacher, »Die philharmonische Gesellschaft in Laibach, seit
nien III, ur. Jens Dufner (München: G. Henle, 2013b), 277. dem Jahre ihrer Gründung 1702, bis zu ihren letzten Umgestaltung 1862. Eine
geschichtliche Skizze,« Blätter aus Krain, 18. oktober, 1862a, 169–70, in v
posebnem odtisu Friedrich Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft in
Laibach seit dem Jahre ihrer Gründung 1702 bis zu ihren letzten Umgestaltung
1862. Eine geschichtliche Skizze (Laibach, 1862b), 51–2.
Avtorizirani prepis partiture Beethovnove
Šeste simfonije v F-duru, opus 68
Avtorizirani prepis partiture Beethovnove Šeste simfo- Klumpar, s katerim je Beethoven sodeloval med letoma 1805 in 1808.3
nije v F-duru, op. 68, je eden od zakladov Narodne in Skladatelj je partituri dopisal naslov, dodal več navodil za igranje ter po-
univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Odkar ga hrani, pravil nekaj not.
ga je večkrat postavila na ogled, v čitalnici glasbene
zbirke pa so ga preučevali in občudovali eminentni raziskovalci in pou- Partituro je leta 1862 iz arhiva ljubljanske Filharmonične družbe
stvarjalci, poznavalci Beethovnovega dela, kot tudi drugi zainteresirani potegnil njen kronist Friedrich Keesbacher (1831–1901) ter v zgodo-
obiskovalci.1 Poti rokopisa pred ustalitvijo v NUK pa so nejasnejše in vinskem pregledu delovanja društva, objavljenem v prilogi ljubljan-
skrivnostnejše. Nekatere v preteklosti izrečene domneve v zvezi z njego- skega časnika Laibacher Zeitung, javnost prvič opozoril nanjo.4 Kees
vo provenienco so danes pojasnjene, druge opuščene, najbolj izzivajoče bacher, po poklicu zdravnik, se je naselil v Ljubljani le leto pred tem,
pa še čakajo na faktum, ki ga morda še premorejo zastrti na široko raz- zato se je pri zbiranju podatkov opiral na pripovedovanje sodobnikov
pršeni pisni viri. Partitura je bila prepisana iz Beethovnovega avtogra- in društveni arhiv. Ob pregledovanju dokumentov je naletel na že po-
fa v zadnji četrtini leta 1808 in je služila za prvo javno izvedbo simfoni-
je na Dunaju 22. decembra 1808.2 Prepisal jo je poklicni kopist Joseph 3 Alan Tyson, »Notes on Five of Beethoven's Copyist,« Journal of the Ameri-
can Musicological Society 23, št. 3 (1970): 456–60; Sieghard Brandenburg, ur.,
1 Ob 200-letnici Beethovnovega rojstva je Glasbeni oddelek NUK pripravil Be- Ludwig van Beethoven – Briefwechsel Gesamtausgabe, 1 (München: G. Hen-
ethovnovo razstavo. Med drugim so razstavili prvotiske, izdane za časa sklada- le Verlag, 1996–1998), 327–8; Jens Dufner, »Schreibdialoge. Beethoven und
teljevega življenja, najstarejše koncertne sporede z izvedbami Beethovnovih sein Kopist Joseph Klumpar,« v Bonner Beethoven-Studien, Band 11, uredili
skladb ter gradivo v zvezi z izvolitvijo Beethovna za častnega člana ljubljanske Bernhard R. Appel, Joanna Cobb Biermann in Julia Ronge (Bonn: Beetho-
Filharmonične družbe. ven-Haus Bonn, Carus, 2014), 68.
2 Jens Dufner, »Kritischer Bericht,« v Beethoven Werke, Abt. 1, Bd. 3, Sympho- 4 Friedrich Keesbacher, »Die philharmonische Gesellschaft in Laibach, seit
nien III, ur. Jens Dufner (München: G. Henle, 2013b), 277. dem Jahre ihrer Gründung 1702, bis zu ihren letzten Umgestaltung 1862. Eine
geschichtliche Skizze,« Blätter aus Krain, 18. oktober, 1862a, 169–70, in v
posebnem odtisu Friedrich Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft in
Laibach seit dem Jahre ihrer Gründung 1702 bis zu ihren letzten Umgestaltung
1862. Eine geschichtliche Skizze (Laibach, 1862b), 51–2.
