Page 71 - Biloslavo, Roberto in Maja Uran Maravić, ur. 2019. Navtična industrija in trajnostni poslovni modeli: primer Slovenije. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 71
Kazalniki trajnosti
v navtični industriji:
od teoretske do empirične
konceptualizacije
Jana Hojnik in Roberto Biloslavo
Uvod
Trajnostni razvoj predstavlja enega izmed glavnih izzivov 21. stoletja, prav
tako raste njegova pomembnost za vsa podjetja, tako velika kot majhna
(Moore in Manring, 2009; Klewitz in Hansen, 2014; Hsu, Chang in Luo,
2017). Koncept trojnega izida (ang. the triple bottom line approach; El-
kington, 1997) predlaga, da organizacije poleg ekonomske uspešnosti
vključujejo tudi aktivnosti, ki pozitivno vplivajo na okolje in družbo. To
pomeni, da prevzamejo odgovorno vlogo ne le v zasledovanju ekonomske
blaginje, ampak tudi okoljske kakovosti in družbene pravičnosti (Govin-
dan, Khodaverdi in Jafarian 2013). C. Labuschagne, Brent in Van Erck
(2005, str. 373) pravijo da, »trajnost poslovanja zahteva vključitev ciljev
trajnostnega razvoja, t. i. družbeno pravičnost, ekonomsko učinkovitost
in okoljsko učinkovitost, v operativne postopke podjetja.«
Podjetja, ki želijo biti trajnostna in zasledovati trajnostni razvoj,
morajo biti sposobna meriti svoj trajnostni učinek, uspešnost. Avtorji
(Ehrenfeld, 2008; Morioka in de Carvalho, 2016) pravijo, da ne moreš
upravljati nečesa, česar ne meriš, in kot drugo, da si, kar meriš. Kazalni-
ki trajnosti predstavljajo glavno orodje za oceno trajnostne učinkovitosti
(Bell in Morse, 2008) in kot del sistemov za ocenjevanje trajnosti nadalje
predstavljajo močno orodje podpori o odločanju glede ukrepov, ki spod-
bujajo trajnostni razvoj (Waas idr., 2014).
Veliko vlad in agencij je namenilo znatna sredstva za razvoj in testi-
ranje kazalnikov trajnosti (Hák, Moldan in Dahl, 2007; UN, 2007), prav
tako je bilo na temo orodij za ocenjevanje trajnostnega razvoja na ravni
v navtični industriji:
od teoretske do empirične
konceptualizacije
Jana Hojnik in Roberto Biloslavo
Uvod
Trajnostni razvoj predstavlja enega izmed glavnih izzivov 21. stoletja, prav
tako raste njegova pomembnost za vsa podjetja, tako velika kot majhna
(Moore in Manring, 2009; Klewitz in Hansen, 2014; Hsu, Chang in Luo,
2017). Koncept trojnega izida (ang. the triple bottom line approach; El-
kington, 1997) predlaga, da organizacije poleg ekonomske uspešnosti
vključujejo tudi aktivnosti, ki pozitivno vplivajo na okolje in družbo. To
pomeni, da prevzamejo odgovorno vlogo ne le v zasledovanju ekonomske
blaginje, ampak tudi okoljske kakovosti in družbene pravičnosti (Govin-
dan, Khodaverdi in Jafarian 2013). C. Labuschagne, Brent in Van Erck
(2005, str. 373) pravijo da, »trajnost poslovanja zahteva vključitev ciljev
trajnostnega razvoja, t. i. družbeno pravičnost, ekonomsko učinkovitost
in okoljsko učinkovitost, v operativne postopke podjetja.«
Podjetja, ki želijo biti trajnostna in zasledovati trajnostni razvoj,
morajo biti sposobna meriti svoj trajnostni učinek, uspešnost. Avtorji
(Ehrenfeld, 2008; Morioka in de Carvalho, 2016) pravijo, da ne moreš
upravljati nečesa, česar ne meriš, in kot drugo, da si, kar meriš. Kazalni-
ki trajnosti predstavljajo glavno orodje za oceno trajnostne učinkovitosti
(Bell in Morse, 2008) in kot del sistemov za ocenjevanje trajnosti nadalje
predstavljajo močno orodje podpori o odločanju glede ukrepov, ki spod-
bujajo trajnostni razvoj (Waas idr., 2014).
Veliko vlad in agencij je namenilo znatna sredstva za razvoj in testi-
ranje kazalnikov trajnosti (Hák, Moldan in Dahl, 2007; UN, 2007), prav
tako je bilo na temo orodij za ocenjevanje trajnostnega razvoja na ravni
