Page 207 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 207
trst, gorica in istra: glasbena prepletanja
dva dela. Čeprav se je prisotnost meje danes ublažila, potekajo zgodovinska
raziskovanja glasbe v teh dveh državah (predvsem na italijanski strani) po
vzporednih in vsekakor nestičnih tirnicah. Koper, Piran in Izola so mesta
ob Jadranskem morju in so s Trstom skupno dihala do leta 1918 in deloma
tudi potem. Šele leta 1954 se je meja dokončno ustalila in se globoko zareza-
la v družinsko in družbeno življenje ozemlje ter v zgodovino mest. Izselje-
vanje istrskih optantov iz slovenskih obalnih mest je dodatno razpršilo že
tako razcepljeno dogajanje in ustvarilo v mestih, od koder so odšli, kultur-
no praznino, njihov prihod v Trst pa je globoko preobrazil mestno tkivo in
ga prepletel z nestrpnostjo do drugače govorečih.
Vsekakor sklenemo z ugotovitvijo, da še vedno nimamo prave podo-
be o tem, kar se je v teh krajih dogajalo: nujno je, da ta prostor – to, kar da-
nes razumemo pod imenom Primorska – obravnavamo kot enoten prostor.
Celotna Primorska in njeno glavno mesto Trst sta se ponujala kot zanimiva
delavnica medkulturnosti in večkulturnosti. Tako kot italijanski zagnani
iredentisti bi lahko tudi slovensko tržaško meščanstvo doseglo ustanovitev
slovanskega ali slovenskega javnega glasbenega šolanja, če ne bi fašistič-
no stopnjevanje terorja presekalo vseh možnih glasbenih poti za neitalijan-
sko govoreče glasbenike: večina intelektualcev se je izselila v Jugoslavijo in
mnogi se niso več vrnili niti po drugi svetovni vojni, čeprav so izrazili to že-
ljo (npr. Vasilij Mirk). Tisti, ki so tu ostali, so se morali odločiti ali za neupi-
rajočo se asimilacijo (npr. Franco Gulli) ali za nemi upor (npr. Josip Merkù,
oče skladatelja in intelektualca, Prešernovega nagrajenca Pavleta Merkuja).
Čeprav je že desetletja predvidena slovenska sekcija tržaškega konser-
vatorija, je še vedno samo na papirju in je verjetno danes že zastarela zah-
teva, saj imajo mladi glasbeniki danes možnost za šolanje ali izpopolnjeva-
nje v Ljubljani in ne nazadnje po vsem svetu.
Bibliografija
Anon. »Slovensko gledališče v Trstu«. Edinost 38, št. 276 (5. oktober 1913): 10–11.
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-FGTE6RMG.
Antoni, Luisa. »Mirk v Trstu«. V Mirkov zbornik, ur. Edo Škulj, 47–67. Ljubljana:
Družina, 2003.
Antoni, Luisa. Pogovor z Adamičevim vnukom, dr. Milanom Orožnom Adami-
čem. Ljubljana, 20. 11. 2003.
Antoni, Luisa. »Adamičeva tržaška leta«. V Adamičev zbornik, ur. Edo Škulj, 25–
39. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2004.
205
dva dela. Čeprav se je prisotnost meje danes ublažila, potekajo zgodovinska
raziskovanja glasbe v teh dveh državah (predvsem na italijanski strani) po
vzporednih in vsekakor nestičnih tirnicah. Koper, Piran in Izola so mesta
ob Jadranskem morju in so s Trstom skupno dihala do leta 1918 in deloma
tudi potem. Šele leta 1954 se je meja dokončno ustalila in se globoko zareza-
la v družinsko in družbeno življenje ozemlje ter v zgodovino mest. Izselje-
vanje istrskih optantov iz slovenskih obalnih mest je dodatno razpršilo že
tako razcepljeno dogajanje in ustvarilo v mestih, od koder so odšli, kultur-
no praznino, njihov prihod v Trst pa je globoko preobrazil mestno tkivo in
ga prepletel z nestrpnostjo do drugače govorečih.
Vsekakor sklenemo z ugotovitvijo, da še vedno nimamo prave podo-
be o tem, kar se je v teh krajih dogajalo: nujno je, da ta prostor – to, kar da-
nes razumemo pod imenom Primorska – obravnavamo kot enoten prostor.
Celotna Primorska in njeno glavno mesto Trst sta se ponujala kot zanimiva
delavnica medkulturnosti in večkulturnosti. Tako kot italijanski zagnani
iredentisti bi lahko tudi slovensko tržaško meščanstvo doseglo ustanovitev
slovanskega ali slovenskega javnega glasbenega šolanja, če ne bi fašistič-
no stopnjevanje terorja presekalo vseh možnih glasbenih poti za neitalijan-
sko govoreče glasbenike: večina intelektualcev se je izselila v Jugoslavijo in
mnogi se niso več vrnili niti po drugi svetovni vojni, čeprav so izrazili to že-
ljo (npr. Vasilij Mirk). Tisti, ki so tu ostali, so se morali odločiti ali za neupi-
rajočo se asimilacijo (npr. Franco Gulli) ali za nemi upor (npr. Josip Merkù,
oče skladatelja in intelektualca, Prešernovega nagrajenca Pavleta Merkuja).
Čeprav je že desetletja predvidena slovenska sekcija tržaškega konser-
vatorija, je še vedno samo na papirju in je verjetno danes že zastarela zah-
teva, saj imajo mladi glasbeniki danes možnost za šolanje ali izpopolnjeva-
nje v Ljubljani in ne nazadnje po vsem svetu.
Bibliografija
Anon. »Slovensko gledališče v Trstu«. Edinost 38, št. 276 (5. oktober 1913): 10–11.
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-FGTE6RMG.
Antoni, Luisa. »Mirk v Trstu«. V Mirkov zbornik, ur. Edo Škulj, 47–67. Ljubljana:
Družina, 2003.
Antoni, Luisa. Pogovor z Adamičevim vnukom, dr. Milanom Orožnom Adami-
čem. Ljubljana, 20. 11. 2003.
Antoni, Luisa. »Adamičeva tržaška leta«. V Adamičev zbornik, ur. Edo Škulj, 25–
39. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2004.
205
