Page 239 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 239
julij betetto in njegova vloga v ustroju ljubljanskega konservator ija
postal državna ustanova in bil 1. aprila istega leta pripojen državni upravi.8
Državni konservatorij in šola Glasbene matice sta se uradno »ločila« v šol-
skem letu 1926/27. Glasbena šola je naprej delovala samostojno kot osnov-
na stopnja glasbene vzgoje in izobraževanja, kot pripravljalna šola na višjo
stopnjo ali kot ustanova, ki je izobraževala zgolj ljubitelje glasbe. Profesor-
ji so tako postali državni uslužbenci in dobili možnost prejemanja državne
pokojnine, kar je mnogim omogočalo boljšo eksistenco.9 Državni konser-
vatorij je bil ustanova, ki je temeljila na dobrih metodah poučevanja in pro-
fesorjih z veliko znanja in praktičnih izkušenj, kar je nedvomno pripomo-
glo k vrnitvi bivših študentov po raznih izpopolnjevanjih v Pragi, Rimu in
drugod nazaj v Ljubljano, kjer so se uveljavili kot dobri profesorji in pou-
stvarjalci, npr. Marijan Lipovšek, Pavel Šivic, Leon Pfeifer in drugi.
Eden ključnih posameznikov, ki so sodelovali pri snovanju prvega sta-
tuta konservatorija je bil, ob tenoristu in režiserju Franju Bučarju ter igral-
cu in režiserju Ignaciju Borštniku, tudi basist Julij Betetto, ki je v tem času
deloval kot eminenten solist v Dunajski državni operi.10 Poudarimo, da
je bil Betetto neločljivo povezan z društvom Glasbena matica tako rekoč
od začetka svoje umetniške poti, saj je prve solopevske nauke pridobil pri
izvrstnem pevskem pedagogu in dolgoletnem ravnatelju Franu Gerbiču,
kasneje pa se je izobraževal pri njegovem nasledniku, Mateju Hubadu, ki je
poleg poučevanja, po Gerbičevi smrti, prav tako prevzel vodstveno funkci-
jo ustanove.
Kot pedagoški uslužbenec se je Betetto profesorskemu zboru konser-
vatorija pridružil sredi 20. let 20. stoletja, ko je konec decembra 1924 pre-
jel s strani odbora Glasbene matice povabilo, da bi kot honorarni sodelavec
prevzel nekaj ur solopevskega pouka. Vabilo je sprejel, saj je prve izkušnje
na področju solopevskega poučevanja pridobil že v času delovanju v ce-
sarski prestolnici, kjer je poučeval na neki zasebni glasbeni šoli.11 Poudari-
mo, da se je Betetto, zaradi izjemnega domovinskega čuta in osebnih nazo-
rov, kljub mednarodno uveljavljeni in vzpenjajoči se umetniški karieri na
Dunaju, želel vrniti v domače okolje in se leta 1922 pridružil narodnostno
8 NUK Ljubljana, Glasbena zbirka, fond Glasbena matica, zapisniki sej odbora Glas-
bene matice 6. 9. 1921 in 18. 11. 1921.
9 Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 54–55.
10 NUK Ljubljana, Glasbena zbirka, fond Glasbena matica, zapisniki sej odbora Glas-
bene matice 24. 3. 1919, 21. 5. 1919 in 14. 7. 1919.
11 Tina Bohak Adam, »Artistic career of Bass Julij Betetto in Ljubljana Opera«, De mu-
sica disserenda 14, št. 2 (2018): 76, https://doi.org/10.3986/dmd14.2.05; Bohak, Julij
Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 54–55.
237
postal državna ustanova in bil 1. aprila istega leta pripojen državni upravi.8
Državni konservatorij in šola Glasbene matice sta se uradno »ločila« v šol-
skem letu 1926/27. Glasbena šola je naprej delovala samostojno kot osnov-
na stopnja glasbene vzgoje in izobraževanja, kot pripravljalna šola na višjo
stopnjo ali kot ustanova, ki je izobraževala zgolj ljubitelje glasbe. Profesor-
ji so tako postali državni uslužbenci in dobili možnost prejemanja državne
pokojnine, kar je mnogim omogočalo boljšo eksistenco.9 Državni konser-
vatorij je bil ustanova, ki je temeljila na dobrih metodah poučevanja in pro-
fesorjih z veliko znanja in praktičnih izkušenj, kar je nedvomno pripomo-
glo k vrnitvi bivših študentov po raznih izpopolnjevanjih v Pragi, Rimu in
drugod nazaj v Ljubljano, kjer so se uveljavili kot dobri profesorji in pou-
stvarjalci, npr. Marijan Lipovšek, Pavel Šivic, Leon Pfeifer in drugi.
Eden ključnih posameznikov, ki so sodelovali pri snovanju prvega sta-
tuta konservatorija je bil, ob tenoristu in režiserju Franju Bučarju ter igral-
cu in režiserju Ignaciju Borštniku, tudi basist Julij Betetto, ki je v tem času
deloval kot eminenten solist v Dunajski državni operi.10 Poudarimo, da
je bil Betetto neločljivo povezan z društvom Glasbena matica tako rekoč
od začetka svoje umetniške poti, saj je prve solopevske nauke pridobil pri
izvrstnem pevskem pedagogu in dolgoletnem ravnatelju Franu Gerbiču,
kasneje pa se je izobraževal pri njegovem nasledniku, Mateju Hubadu, ki je
poleg poučevanja, po Gerbičevi smrti, prav tako prevzel vodstveno funkci-
jo ustanove.
Kot pedagoški uslužbenec se je Betetto profesorskemu zboru konser-
vatorija pridružil sredi 20. let 20. stoletja, ko je konec decembra 1924 pre-
jel s strani odbora Glasbene matice povabilo, da bi kot honorarni sodelavec
prevzel nekaj ur solopevskega pouka. Vabilo je sprejel, saj je prve izkušnje
na področju solopevskega poučevanja pridobil že v času delovanju v ce-
sarski prestolnici, kjer je poučeval na neki zasebni glasbeni šoli.11 Poudari-
mo, da se je Betetto, zaradi izjemnega domovinskega čuta in osebnih nazo-
rov, kljub mednarodno uveljavljeni in vzpenjajoči se umetniški karieri na
Dunaju, želel vrniti v domače okolje in se leta 1922 pridružil narodnostno
8 NUK Ljubljana, Glasbena zbirka, fond Glasbena matica, zapisniki sej odbora Glas-
bene matice 6. 9. 1921 in 18. 11. 1921.
9 Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 54–55.
10 NUK Ljubljana, Glasbena zbirka, fond Glasbena matica, zapisniki sej odbora Glas-
bene matice 24. 3. 1919, 21. 5. 1919 in 14. 7. 1919.
11 Tina Bohak Adam, »Artistic career of Bass Julij Betetto in Ljubljana Opera«, De mu-
sica disserenda 14, št. 2 (2018): 76, https://doi.org/10.3986/dmd14.2.05; Bohak, Julij
Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 54–55.
237
