Page 242 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 242
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
jen, da bi se zanimal za v doglednem času prosto mesto ravnatelja
državnega konservatorija. Od tedaj po do mojega povratka zopet-
no službovanje pri naši operi se zaradi velike zaposlenosti v Mona-
kovem nisem bavil z uresničevanjem te ideje.21
Po vrnitvi v Ljubljano, leta 1932, se je kot primarno posvetil pedagoš-
kemu delu, umetniško pa je deloval le še kot stalni gost v ljubljanski Ope-
ri. Decembra 1933 je prevzel še mesto ravnatelja Državnega konservatorija.22
Kot je znano, je dotedanji ravnatelj matičine glasbene šole in konservato-
rija Matej Hubad zaradi bolezni od svoje funkcije v šolskem letu 1934/1935
odstopil. Na razpis za vodstveno funkcijo se je v začetku leta 1933 sicer pri-
javilo pet kandidatov: Julij Betetto, Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanc,
Mirko Pugelj ter Anton Trost, a sta se za mesto ravnatelja resno potego-
vala le Betetto in Osterc.23 Odborniki Glasbene matice so odločili v prid
B etettu. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj je bil Julij Betetto primernej-
ši kandidat. Razloge je najbrž treba iskati v dejstvu, da je bil Betetto tradi-
cionalno usmerjen posameznik, ki se ni spogledoval z avantgardo, kar pa
ne moremo trditi za Osterca, ki je imel zelo radikalne poglede na sloven-
sko ustvarjalnost in je bil tudi predstavnik avantgardnega skladateljskega
kroga. Ljubljansko glasbeno šolstvo je bilo v tem obdobju precej bolj nak-
lonjeno tradiciji in so najbrž posledično pri odločujočih članih Osterčevi
avantgardni nazori vzbudili nezaupanje. Prav tako je treba upoštevati, da
Osterc, sicer praški študent, ni imel zaključene visoke stopnje konservato-
rija.24 Betetto je zelo preudarno pristopil h kandidaturi, o kateri je v enem
izmed intervjujev povedal:
Ko se je pa pred poldrugim letom naš veliki Matej Hubad odlo-
čil, da odloži vodstvo zavoda, katerega duša je bil toliko let, je pos-
tala zadeva nasledstva resna. Treba se je bilo odločiti! Zavedajoč
se dobro, da z morebitno dodelitvijo vodstva najvišjega glasbene-
ga zavoda ni le združeno veliko moralno priznanje, temveč pred-
vsem ogromna odgovornost nasproti državi, narodu in svoji vesti,
sem dolgo okleval. Šele na podlagi temeljitih razgovorov, razmiš-
ljevanja in sondiranja različnih ‘za’ in ‘proti’, zaupajoč izkustvom
21 Emil Adamič, »Naša glasbena univerza, Direktor Betetto govori o svojih delovnih
načrtih,« Jutro 15, št. 196 (1934): 3.
22 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1933/1934 (Ljubljana:
Glasbena matica, 1934): 7.
23 Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 56.
24 Ibid.
240
jen, da bi se zanimal za v doglednem času prosto mesto ravnatelja
državnega konservatorija. Od tedaj po do mojega povratka zopet-
no službovanje pri naši operi se zaradi velike zaposlenosti v Mona-
kovem nisem bavil z uresničevanjem te ideje.21
Po vrnitvi v Ljubljano, leta 1932, se je kot primarno posvetil pedagoš-
kemu delu, umetniško pa je deloval le še kot stalni gost v ljubljanski Ope-
ri. Decembra 1933 je prevzel še mesto ravnatelja Državnega konservatorija.22
Kot je znano, je dotedanji ravnatelj matičine glasbene šole in konservato-
rija Matej Hubad zaradi bolezni od svoje funkcije v šolskem letu 1934/1935
odstopil. Na razpis za vodstveno funkcijo se je v začetku leta 1933 sicer pri-
javilo pet kandidatov: Julij Betetto, Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanc,
Mirko Pugelj ter Anton Trost, a sta se za mesto ravnatelja resno potego-
vala le Betetto in Osterc.23 Odborniki Glasbene matice so odločili v prid
B etettu. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj je bil Julij Betetto primernej-
ši kandidat. Razloge je najbrž treba iskati v dejstvu, da je bil Betetto tradi-
cionalno usmerjen posameznik, ki se ni spogledoval z avantgardo, kar pa
ne moremo trditi za Osterca, ki je imel zelo radikalne poglede na sloven-
sko ustvarjalnost in je bil tudi predstavnik avantgardnega skladateljskega
kroga. Ljubljansko glasbeno šolstvo je bilo v tem obdobju precej bolj nak-
lonjeno tradiciji in so najbrž posledično pri odločujočih članih Osterčevi
avantgardni nazori vzbudili nezaupanje. Prav tako je treba upoštevati, da
Osterc, sicer praški študent, ni imel zaključene visoke stopnje konservato-
rija.24 Betetto je zelo preudarno pristopil h kandidaturi, o kateri je v enem
izmed intervjujev povedal:
Ko se je pa pred poldrugim letom naš veliki Matej Hubad odlo-
čil, da odloži vodstvo zavoda, katerega duša je bil toliko let, je pos-
tala zadeva nasledstva resna. Treba se je bilo odločiti! Zavedajoč
se dobro, da z morebitno dodelitvijo vodstva najvišjega glasbene-
ga zavoda ni le združeno veliko moralno priznanje, temveč pred-
vsem ogromna odgovornost nasproti državi, narodu in svoji vesti,
sem dolgo okleval. Šele na podlagi temeljitih razgovorov, razmiš-
ljevanja in sondiranja različnih ‘za’ in ‘proti’, zaupajoč izkustvom
21 Emil Adamič, »Naša glasbena univerza, Direktor Betetto govori o svojih delovnih
načrtih,« Jutro 15, št. 196 (1934): 3.
22 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1933/1934 (Ljubljana:
Glasbena matica, 1934): 7.
23 Bohak, Julij Betetto (1885–1963) – nestor opernih in koncertnih pevcev, 56.
24 Ibid.
240
