Page 326 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 326
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
telji. Obenem se sprašuje, kaj so nam doslej poklonili dosedanji absolventi
kompozicijske šole na ljubljanskem konservatoriju. Odgovarja, da jih hro-
mi pomanjkanje kompozicijskega znanja, kompozicijske tehnike. Zato pa
je iz neznanja pognal
lapidarni, asketični, akademski, matematični, tematični – prazni
in brezzvočni, nesmiselni in nelogični, samega sebe hvaleči in na-
duti slog naših psevdomodernistov, (tisto glasbeno čudovišče, tis-
ta Daphna Blagajana naše glasbene kulture, ki uspeva samo na
kranjskih tleh, vzhodno od Polhograjskih Dolomitov?).
Obenem je menil, da je že skrajni čas
spregovoriti ostro besedo »von der Zukunftsmusik« naših avantgar-
distov, ki si pišejo slavospeve v časopisih, zahtevajo »sodoben« ozi-
roma »moderen« koncertni program, ker jih dela velikih mojstrov
kajpada dolgočasijo, so jim nezanimiva, ker jih pač tako dobro poz-
najo in so jih študirali – kakor nekako pravijo naše skladateljske
veličine, kakor se rogajo »dolgočasnim romantikom«, ne zaveda-
joč se, da bi morali biti vsaj kongenialni tvorcem nesmrtnih moj-
strovin, da bi morali biti vsaj približno tako estetsko izšolani in
muzikalno izobraženi, če bi hoteli umetnino Bacha, Beethovna,
Brahmsa, Mendelssohna docela in v vsakem pogledu absorbirati
in doživeti. Boječ se dela in študija ti naši velikani le vse prera-
do pozabljajo, kolikokrat se je moral neki Hubermann, Milstein,
Borowski, Casals, Toscanini vrniti k študiju ene same velike ume-
tnine, dokler je ni vsaj približno doumel in se dvignil v svoji re-
produkciji na ono stopnjo, ki vsaj v glavnih potezah ustreza zasno-
vi komponista. Izgovor, da morajo le-ti umetniki študirati kakšno
delo zgolj iz instrumentalno-tehničnega ozira, je ob njihovi dovr-
šeni tehniki in znanju pač več kot iluzoren. Našim genialnim no-
vatorjem je zmanjkalo moči in volje, da bi že obstoječo in dognano
skladateljsko tehniko samo prevzeli, da bi jo mogli potem nada-
ljevati in razvijati ali pa jo kot staromodno in njihovim muzikal-
nim intencijam nezadovoljivo in nezadostno zavreči. Iz podzave-
dnega strahu pred svojim lastnim neznanjem in nesposobnostjo, iz
bojazni pred resnim delom in študijem se je rodila zahteva po »no-
vem«, po vedno in vsikdar »izvirnim«!2
2 Ibid.
324
telji. Obenem se sprašuje, kaj so nam doslej poklonili dosedanji absolventi
kompozicijske šole na ljubljanskem konservatoriju. Odgovarja, da jih hro-
mi pomanjkanje kompozicijskega znanja, kompozicijske tehnike. Zato pa
je iz neznanja pognal
lapidarni, asketični, akademski, matematični, tematični – prazni
in brezzvočni, nesmiselni in nelogični, samega sebe hvaleči in na-
duti slog naših psevdomodernistov, (tisto glasbeno čudovišče, tis-
ta Daphna Blagajana naše glasbene kulture, ki uspeva samo na
kranjskih tleh, vzhodno od Polhograjskih Dolomitov?).
Obenem je menil, da je že skrajni čas
spregovoriti ostro besedo »von der Zukunftsmusik« naših avantgar-
distov, ki si pišejo slavospeve v časopisih, zahtevajo »sodoben« ozi-
roma »moderen« koncertni program, ker jih dela velikih mojstrov
kajpada dolgočasijo, so jim nezanimiva, ker jih pač tako dobro poz-
najo in so jih študirali – kakor nekako pravijo naše skladateljske
veličine, kakor se rogajo »dolgočasnim romantikom«, ne zaveda-
joč se, da bi morali biti vsaj kongenialni tvorcem nesmrtnih moj-
strovin, da bi morali biti vsaj približno tako estetsko izšolani in
muzikalno izobraženi, če bi hoteli umetnino Bacha, Beethovna,
Brahmsa, Mendelssohna docela in v vsakem pogledu absorbirati
in doživeti. Boječ se dela in študija ti naši velikani le vse prera-
do pozabljajo, kolikokrat se je moral neki Hubermann, Milstein,
Borowski, Casals, Toscanini vrniti k študiju ene same velike ume-
tnine, dokler je ni vsaj približno doumel in se dvignil v svoji re-
produkciji na ono stopnjo, ki vsaj v glavnih potezah ustreza zasno-
vi komponista. Izgovor, da morajo le-ti umetniki študirati kakšno
delo zgolj iz instrumentalno-tehničnega ozira, je ob njihovi dovr-
šeni tehniki in znanju pač več kot iluzoren. Našim genialnim no-
vatorjem je zmanjkalo moči in volje, da bi že obstoječo in dognano
skladateljsko tehniko samo prevzeli, da bi jo mogli potem nada-
ljevati in razvijati ali pa jo kot staromodno in njihovim muzikal-
nim intencijam nezadovoljivo in nezadostno zavreči. Iz podzave-
dnega strahu pred svojim lastnim neznanjem in nesposobnostjo, iz
bojazni pred resnim delom in študijem se je rodila zahteva po »no-
vem«, po vedno in vsikdar »izvirnim«!2
2 Ibid.
324
