Page 328 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 328
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
poskusov svojih učencev ni imel strogega in izbrušenega kriterija.
Skoraj vse, kar so napisali ali samo načečkali, je z navdušenjem
sprejemal.5
In prav o njegovi šoli govori Prevorškov članek in vanj je uperil svo-
je puščice.
L. M. Škerjanc (1900–1973) je maturiral v Ljubljani (1918), glasbo je štu-
diral v Pragi (1920–21), na Dunaju klavir pri Antonu Trostu in kompozicijo
pri Josephu Marxu 1911–1924), v Parizu (Schola cantorum, 1924–27) in v Ba-
slu leta 1930 dirigiranje pri Felixu Weingartnerju. Poučeval je na Akademi-
ji za glasbo v Ljubljani in bil med letoma 1945 in 1947 njen rektor. Vzgojil je
vrsto vidnih slovenskih skladateljev.)
Prevoršek je o svojem odnosu do obeh profesorjev pred leti (1995) spre-
govoril tudi v intervjuju za Dnevnik, kjer pravi, da je bil
Osterc zelo egocentrična osebnost, ki je cenil samo sebe. Študentom
je nosil izrezke iz različnih časopisov, tudi tujih, in prebiral, kaj so
poročali o njem. Veliko raje sem imel Škerjanca. Zato sem tudi de-
monstrativno odšel k njemu, Osterca pa sem ‘užgal po cajtngah’ in
ga krstil za velikega snoba. Škerjanc je bil tudi veliko boljši preda-
vatelj. Zelo dobro smo se razumeli. O saj ne rečem, da se tudi mid-
va nisva kregala kot cigana. Nisem človek, ki bi ga lahko dal v ka-
lup. Jaz sem bolj po svoje žingal.6
Zelo pa je cenil Poltronierija, pri katerem je opravil corso superiore.
Oba profesorja se na Prevorškove očitke nista odzvala, pač pa se je v Jut-
ru oglasil pripadnik mlajše generacije, Pavel Šivic.7 Čutil se je osebno pri-
zadetega, češ da ga je Prevoršek »prav po nepotrebnem ošvrknil«. Šivic je na
konservatoriju učil harmonijo in kontrapunkt kot stranski predmet ter kla-
vir. Prevoršku je očital neobjektivnost in celo krivičnost. Za učitelje v Pra-
gi trdi, da so bili odlični pedagogi, ki jim ni mogoče odrekati znanja, če ga
že Prevoršek odreka ljubljanskim. Po njegovem mnenju je treba upošteva-
ti domače razmere, ki da so zares neprijazne našim skladbam. Ni denarja
za sodobno slovensko glasbo, ki se je otepajo tudi domači izvajalci. O sebi
pravi, da se ne sili za vsako ceno in noče delati kompromisov na ljubo do-
5 Matija Bravničar, Spomini in srečanja, ur. Dejan Bravničar (Ljubljana: Forma 7,
2011), str. 59.
6 Marija Gombač, »Ptice bom posluišal«, Dnevnik, 8. IV. 1995, 19.
7 Pavel Šivic, »K vprašanjem kompozicijske šole«, Jutro 19, št. 66 (19. III. 1938): 15,
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-4BG4Y05Y.
326
poskusov svojih učencev ni imel strogega in izbrušenega kriterija.
Skoraj vse, kar so napisali ali samo načečkali, je z navdušenjem
sprejemal.5
In prav o njegovi šoli govori Prevorškov članek in vanj je uperil svo-
je puščice.
L. M. Škerjanc (1900–1973) je maturiral v Ljubljani (1918), glasbo je štu-
diral v Pragi (1920–21), na Dunaju klavir pri Antonu Trostu in kompozicijo
pri Josephu Marxu 1911–1924), v Parizu (Schola cantorum, 1924–27) in v Ba-
slu leta 1930 dirigiranje pri Felixu Weingartnerju. Poučeval je na Akademi-
ji za glasbo v Ljubljani in bil med letoma 1945 in 1947 njen rektor. Vzgojil je
vrsto vidnih slovenskih skladateljev.)
Prevoršek je o svojem odnosu do obeh profesorjev pred leti (1995) spre-
govoril tudi v intervjuju za Dnevnik, kjer pravi, da je bil
Osterc zelo egocentrična osebnost, ki je cenil samo sebe. Študentom
je nosil izrezke iz različnih časopisov, tudi tujih, in prebiral, kaj so
poročali o njem. Veliko raje sem imel Škerjanca. Zato sem tudi de-
monstrativno odšel k njemu, Osterca pa sem ‘užgal po cajtngah’ in
ga krstil za velikega snoba. Škerjanc je bil tudi veliko boljši preda-
vatelj. Zelo dobro smo se razumeli. O saj ne rečem, da se tudi mid-
va nisva kregala kot cigana. Nisem človek, ki bi ga lahko dal v ka-
lup. Jaz sem bolj po svoje žingal.6
Zelo pa je cenil Poltronierija, pri katerem je opravil corso superiore.
Oba profesorja se na Prevorškove očitke nista odzvala, pač pa se je v Jut-
ru oglasil pripadnik mlajše generacije, Pavel Šivic.7 Čutil se je osebno pri-
zadetega, češ da ga je Prevoršek »prav po nepotrebnem ošvrknil«. Šivic je na
konservatoriju učil harmonijo in kontrapunkt kot stranski predmet ter kla-
vir. Prevoršku je očital neobjektivnost in celo krivičnost. Za učitelje v Pra-
gi trdi, da so bili odlični pedagogi, ki jim ni mogoče odrekati znanja, če ga
že Prevoršek odreka ljubljanskim. Po njegovem mnenju je treba upošteva-
ti domače razmere, ki da so zares neprijazne našim skladbam. Ni denarja
za sodobno slovensko glasbo, ki se je otepajo tudi domači izvajalci. O sebi
pravi, da se ne sili za vsako ceno in noče delati kompromisov na ljubo do-
5 Matija Bravničar, Spomini in srečanja, ur. Dejan Bravničar (Ljubljana: Forma 7,
2011), str. 59.
6 Marija Gombač, »Ptice bom posluišal«, Dnevnik, 8. IV. 1995, 19.
7 Pavel Šivic, »K vprašanjem kompozicijske šole«, Jutro 19, št. 66 (19. III. 1938): 15,
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-4BG4Y05Y.
326
