Page 334 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 334
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
danje avstrijske monarhije. Prizadevanja vztrajnih matičarjev so se navzlic
različnim preprekam uresničevala, in sicer v novonastali slovanski državi
po letu 1919, ko je Matica dosegla odlok o ustanovitvi t. im. Prvega jugoslo-
vanskega konservatorija za glasbo in igralsko umetnost (dalje Konservato-
rij),2 ki je obsegal nižjo, srednjo in višjo stopnjo in imel status zasebne šole.
V tem primeru višja stopnja ni pomenila izenačitve z znanimi evropskimi
konservatoriji, temveč najvišjo stopnjo srednje šole, s čimer so najverjetne-
je poudarjali večstopenjsko raven izobraževanja. Glasbenim predmetom je
bilo pridruženo poučevanje v temeljnih veščinah dramske umetnosti, ki v
tistem času še ni imela lastne izobraževalne ustanove. Skupno izobraže-
vanje v glasbenih, glasbeno-gledaliških in igralskih poklicih je bilo mar-
sikje običajno. Uvedbo operne, dramske in orkestralne šole znotraj Kon-
servatorija je duhovno in materialno podprl Slovenski gledališki konzorcij,
sestavljen iz zastopnikov vseh političnih strank. Članstvo konzorcija se je
zavzemalo za obnovitev Opere, katere dejavnost je med prvo svetovno voj-
no zamrla, in se zavedalo velikega pomanjkanja strokovnega kadra. Vod-
ja konzorcija Fran Govekar je še pred koncem vojne dobil nalogo poiskati
pevce, baletne plesalce, scenografe, režiserje in druge gledališke profile, da
bi lahko sestavili ansambel in začeli z delom. Obrnil se je na češke ustano-
ve, kjer je posameznike osebno novačil in bil pri tem uspešen. Za gledališki
orkester, prav tako močno zdesetkan, sta Govekar in dirigent Friderik Ru-
kavina novačila kar po ljubljanskih ulicah in lokalih, kjer so se zadrževa-
li vračajoči se vojaki. Med njimi sta prepoznavala glasbenike in jih vabila,
da ostanejo v Ljubljani. Tudi ta nenavadna pot do kadrov je bila uspešna.3
Sistematično izobraževanje znotraj novoustanovljenega Konservatorija naj
bi pomanjkanje umetniških poklicev omililo in v naslednjih letih povsem
zadostilo domačim potrebam. Glasbeno-gledališke poklice so zapolnjeva
2 Poverjeništvo za uk in bogočastje je 5. 1. 1920 izdalo odlok št. 6453, s čimer je Prvi
jugoslovanski konservatorij za glasbo in igralsko umetnost dobil pravico javnosti.
Pouk se je začel že jeseni leta 1919. Prim. Simona Ilovar, »Delo glasbenega konserva-
torija v obdobju med obema vojnama (1919–1939)« (dipl., Univerza v Ljubljani, 1992),
12. Na vprašanje, zakaj se je ustanova imenovala »prvi« jugoslovanski konservatorij,
iz znanih virov ni bilo mogoče odgovoriti, čeprav je znano, da je bil zagrebški starej-
ši in je nastal vsaj leta 1916.
3 Darja Koter, »Migracija v ljubljanski Operi v obdobju ravnatelja Friderika Rukavine
(1918–1925)«, v Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti, ur. Jernej
Weiss (Koper, Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem, Festival Ljubljana, 2017),
343–348.
332
danje avstrijske monarhije. Prizadevanja vztrajnih matičarjev so se navzlic
različnim preprekam uresničevala, in sicer v novonastali slovanski državi
po letu 1919, ko je Matica dosegla odlok o ustanovitvi t. im. Prvega jugoslo-
vanskega konservatorija za glasbo in igralsko umetnost (dalje Konservato-
rij),2 ki je obsegal nižjo, srednjo in višjo stopnjo in imel status zasebne šole.
V tem primeru višja stopnja ni pomenila izenačitve z znanimi evropskimi
konservatoriji, temveč najvišjo stopnjo srednje šole, s čimer so najverjetne-
je poudarjali večstopenjsko raven izobraževanja. Glasbenim predmetom je
bilo pridruženo poučevanje v temeljnih veščinah dramske umetnosti, ki v
tistem času še ni imela lastne izobraževalne ustanove. Skupno izobraže-
vanje v glasbenih, glasbeno-gledaliških in igralskih poklicih je bilo mar-
sikje običajno. Uvedbo operne, dramske in orkestralne šole znotraj Kon-
servatorija je duhovno in materialno podprl Slovenski gledališki konzorcij,
sestavljen iz zastopnikov vseh političnih strank. Članstvo konzorcija se je
zavzemalo za obnovitev Opere, katere dejavnost je med prvo svetovno voj-
no zamrla, in se zavedalo velikega pomanjkanja strokovnega kadra. Vod-
ja konzorcija Fran Govekar je še pred koncem vojne dobil nalogo poiskati
pevce, baletne plesalce, scenografe, režiserje in druge gledališke profile, da
bi lahko sestavili ansambel in začeli z delom. Obrnil se je na češke ustano-
ve, kjer je posameznike osebno novačil in bil pri tem uspešen. Za gledališki
orkester, prav tako močno zdesetkan, sta Govekar in dirigent Friderik Ru-
kavina novačila kar po ljubljanskih ulicah in lokalih, kjer so se zadrževa-
li vračajoči se vojaki. Med njimi sta prepoznavala glasbenike in jih vabila,
da ostanejo v Ljubljani. Tudi ta nenavadna pot do kadrov je bila uspešna.3
Sistematično izobraževanje znotraj novoustanovljenega Konservatorija naj
bi pomanjkanje umetniških poklicev omililo in v naslednjih letih povsem
zadostilo domačim potrebam. Glasbeno-gledališke poklice so zapolnjeva
2 Poverjeništvo za uk in bogočastje je 5. 1. 1920 izdalo odlok št. 6453, s čimer je Prvi
jugoslovanski konservatorij za glasbo in igralsko umetnost dobil pravico javnosti.
Pouk se je začel že jeseni leta 1919. Prim. Simona Ilovar, »Delo glasbenega konserva-
torija v obdobju med obema vojnama (1919–1939)« (dipl., Univerza v Ljubljani, 1992),
12. Na vprašanje, zakaj se je ustanova imenovala »prvi« jugoslovanski konservatorij,
iz znanih virov ni bilo mogoče odgovoriti, čeprav je znano, da je bil zagrebški starej-
ši in je nastal vsaj leta 1916.
3 Darja Koter, »Migracija v ljubljanski Operi v obdobju ravnatelja Friderika Rukavine
(1918–1925)«, v Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti, ur. Jernej
Weiss (Koper, Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem, Festival Ljubljana, 2017),
343–348.
332
