Page 335 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 335
proces ustanavljanja in prva leta delovanja glasbene ak ademije v ljubljani ...
li migracijski in emigracijski tokovi od vzhoda, pretežno iz nekdanje car-
ske Rusije.4
O velikem zagonu ljubljanskih matičarjev in njihovih somišljenikov je
Vilko Ukmar z naklonjenostjo zapisal:
Po prvi svetovni vojni so se v novih, svobodnemu življenju in delu
naklonjenih razmerah s pomnoženim zanosom predramile zopet
vse snujoče sile. Zadržani vrelec plodnih nagibov se je razlil po vsej
deželi, ostal obilno zgoščen v prestolnici in povsod uresničeval vo-
ljo za vsestranski podvig glasbenega življenja ter njega samobitni
izraz.5
Čeprav fakultetna raven ni bila dosežena, je že stopnja konservatori-
ja pomenila velik napredek v sistematični vzgoji glasbenih in gledaliških
talentov. Izobraževali so pevce, igralce, komponiste, instrumentaliste in
glasbene pedagoge, v učnih programih pa so se zgledovali po tedaj vodil-
nih konservatorijih, kot sta bila praški in dunajski, kjer je študirala veči-
na tedanjih profesorjev slovenskega Konservatorija. Raven izobraževanja je
bila na dovolj visoki stopnji, da je dvigovala ljubiteljstvo, pospeševala rast
poklicnih glasbenikov in gledališčnikov, najbolj nadarjenim pa omogoča-
la študij na kateri izmed evropskih ustanov. Kljub neizmerni volji uprav-
nega odbora Matice in učnega osebja je Konservatorij deloval v skrajnih
mejah zmogljivosti, saj je od države prejemal minimalno denarno podpo-
ro. To je bilo eno prvih velikih razočaranj nad oblastjo v Beogradu, ki je
obljubljala enakopravnost narodov, z leti pa vodila vse bolj centralistično
politiko, v kateri ni bilo prostora za želje in potrebe kraljevini pridruže-
nih narodov. Ljubljanski Konservatorij je predvsem po zaslugi predsednika
Matice dr. Vladimirja Ravniharja, člana Narodne radikalne stranke, zmo-
gel premagovati glavne ovire in obstati ter v letu 1926 doseči podržavljenje.
Spremembe so prinesle zajetnejšo denarno pomoč, sprožile reorganizacijo
šole, predmetnikov, učnih načrtov in ne nazadnje preimenovanje v Držav-
ni konservatorij. Ustanova je imela tri stopnje izobraževanja. Nižja je v ob-
segu od enega do štirih let pripravljala na srednjo stopnjo, na njej pa so v
šestih letnikih poučevali solopetje, orkestrske instrumente in orgle ter šte-
4 Darja Koter, »Vplivi ruske emigracije na delovanje ljubljanske Opere med obema
vojnama«, Rusi v Sloveniji: surova stvarnost in navdihujoča kultura, Monitorish XVI-
II/1 (2016): 47–68.
5 Vilko Ukmar, »Slovensko glasbeno življenje v dvajsetletju 1918–1938«, v Spominski
zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (Ljubljana, Založba Jubilej,
1939), 290.
333
li migracijski in emigracijski tokovi od vzhoda, pretežno iz nekdanje car-
ske Rusije.4
O velikem zagonu ljubljanskih matičarjev in njihovih somišljenikov je
Vilko Ukmar z naklonjenostjo zapisal:
Po prvi svetovni vojni so se v novih, svobodnemu življenju in delu
naklonjenih razmerah s pomnoženim zanosom predramile zopet
vse snujoče sile. Zadržani vrelec plodnih nagibov se je razlil po vsej
deželi, ostal obilno zgoščen v prestolnici in povsod uresničeval vo-
ljo za vsestranski podvig glasbenega življenja ter njega samobitni
izraz.5
Čeprav fakultetna raven ni bila dosežena, je že stopnja konservatori-
ja pomenila velik napredek v sistematični vzgoji glasbenih in gledaliških
talentov. Izobraževali so pevce, igralce, komponiste, instrumentaliste in
glasbene pedagoge, v učnih programih pa so se zgledovali po tedaj vodil-
nih konservatorijih, kot sta bila praški in dunajski, kjer je študirala veči-
na tedanjih profesorjev slovenskega Konservatorija. Raven izobraževanja je
bila na dovolj visoki stopnji, da je dvigovala ljubiteljstvo, pospeševala rast
poklicnih glasbenikov in gledališčnikov, najbolj nadarjenim pa omogoča-
la študij na kateri izmed evropskih ustanov. Kljub neizmerni volji uprav-
nega odbora Matice in učnega osebja je Konservatorij deloval v skrajnih
mejah zmogljivosti, saj je od države prejemal minimalno denarno podpo-
ro. To je bilo eno prvih velikih razočaranj nad oblastjo v Beogradu, ki je
obljubljala enakopravnost narodov, z leti pa vodila vse bolj centralistično
politiko, v kateri ni bilo prostora za želje in potrebe kraljevini pridruže-
nih narodov. Ljubljanski Konservatorij je predvsem po zaslugi predsednika
Matice dr. Vladimirja Ravniharja, člana Narodne radikalne stranke, zmo-
gel premagovati glavne ovire in obstati ter v letu 1926 doseči podržavljenje.
Spremembe so prinesle zajetnejšo denarno pomoč, sprožile reorganizacijo
šole, predmetnikov, učnih načrtov in ne nazadnje preimenovanje v Držav-
ni konservatorij. Ustanova je imela tri stopnje izobraževanja. Nižja je v ob-
segu od enega do štirih let pripravljala na srednjo stopnjo, na njej pa so v
šestih letnikih poučevali solopetje, orkestrske instrumente in orgle ter šte-
4 Darja Koter, »Vplivi ruske emigracije na delovanje ljubljanske Opere med obema
vojnama«, Rusi v Sloveniji: surova stvarnost in navdihujoča kultura, Monitorish XVI-
II/1 (2016): 47–68.
5 Vilko Ukmar, »Slovensko glasbeno življenje v dvajsetletju 1918–1938«, v Spominski
zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (Ljubljana, Založba Jubilej,
1939), 290.
333
