Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 66
RAZPRAVE, [TUDIJE
Kratek razvojni zgodovinski pregled delovanja šole temelji na
naslednjih glavnih mejnikih. Tamkajšnji grof Bruno vom Pleissegau
je leta 1127 ustanovil benediktinski samostan v Schmöllnu; 1132 so
ga prevzeli cistercijanski menihi, a se že 1137 (torej leto po nastanku
Cistercijanskega samostana v Stični na Dolenjskem) preselili v dolino
Zale pri Naumburgu ter novi samostan poimenovali Sv. Marija v
Pforti [v vratih] (St. Marien zur Pforte / Sanctae Mariae ad Portam).
Samostan je postopoma postal eden najbogatejših v vzhodni Turin
giji. V naslednjem stoletju so zgradili staro molilnico (sedaj opatova
kapela), romansko baziliko (1251) in spremne objekte. V 14. in 15.
stoletju so razširili in podaljšali cerkev, ki je dobila gotsko podobo,
ter dodajali nova poslopja, fasade, zvonike ipd. V reformacijskem
času je 1540 vojvoda Heinrich von Sachsen samostan ukinil in po
daljših pogajanjih o nadaljnji rabi kompleksa 21. maja 1543 ustanovil
Deželno šolo (Landesschule Pforta) kot eno od treh deških deželnih
šol. Tu je 150 mladeničev iz vseh socialnih plasti dobivalo višješolsko
izobrazbo, med njimi sta doslej zanesljivo dokumentirana dva Slo
venca, Adam Bohorič in Janž Znojilšek.3 Celotno šolanje je bilo
šestletno, šolnine ni bilo. Plemiški stan, socialni in družbeni status
niso imeli nobene vloge za sprejem v šolo. Ustanovo je knez financiral
iz dohodkov nekdanje samostanske ustanove in posesti. 1550 je
Schulpforta z nekdanjim samostanskim področjem in pripadajočimi
okoliškimi vasmi postala samostojna upravna enota. 1570 je zaživela
njena knjižnica. Še v istem stoletju (1573) so kompleksu dodali tako
imenovano Knežjo palačo kot lovski grad za deželno plemstvo, 1850
pa še znamenito Torhaus.
V naslednjih stoletjih je šola doživela poleg šolskih reform in
občasnih prekinitev delovanja zaradi vojn tudi več oblastnih in
upravnih sprememb, vendar je vzdrževala svojo izobraževalno funk
cijo. Po Napoleonovih vojnah in Dunajskem kongresu (1815) so
morali saški knezi ozemlje, vključno s Schulpforto, prepustiti Prusiji.
Največji razcvet je šola doživela v 19. stoletju. Nacisti so jo 1935
spremenili v nacionalsocialistični vzgojni zavod. Ponovno je bila
3 Pismo Adama Bohoriča saškemu volilnemu knezu, 14. januarja 1584
(Rajhman 1997:108 in 110).
64
Kratek razvojni zgodovinski pregled delovanja šole temelji na
naslednjih glavnih mejnikih. Tamkajšnji grof Bruno vom Pleissegau
je leta 1127 ustanovil benediktinski samostan v Schmöllnu; 1132 so
ga prevzeli cistercijanski menihi, a se že 1137 (torej leto po nastanku
Cistercijanskega samostana v Stični na Dolenjskem) preselili v dolino
Zale pri Naumburgu ter novi samostan poimenovali Sv. Marija v
Pforti [v vratih] (St. Marien zur Pforte / Sanctae Mariae ad Portam).
Samostan je postopoma postal eden najbogatejših v vzhodni Turin
giji. V naslednjem stoletju so zgradili staro molilnico (sedaj opatova
kapela), romansko baziliko (1251) in spremne objekte. V 14. in 15.
stoletju so razširili in podaljšali cerkev, ki je dobila gotsko podobo,
ter dodajali nova poslopja, fasade, zvonike ipd. V reformacijskem
času je 1540 vojvoda Heinrich von Sachsen samostan ukinil in po
daljših pogajanjih o nadaljnji rabi kompleksa 21. maja 1543 ustanovil
Deželno šolo (Landesschule Pforta) kot eno od treh deških deželnih
šol. Tu je 150 mladeničev iz vseh socialnih plasti dobivalo višješolsko
izobrazbo, med njimi sta doslej zanesljivo dokumentirana dva Slo
venca, Adam Bohorič in Janž Znojilšek.3 Celotno šolanje je bilo
šestletno, šolnine ni bilo. Plemiški stan, socialni in družbeni status
niso imeli nobene vloge za sprejem v šolo. Ustanovo je knez financiral
iz dohodkov nekdanje samostanske ustanove in posesti. 1550 je
Schulpforta z nekdanjim samostanskim področjem in pripadajočimi
okoliškimi vasmi postala samostojna upravna enota. 1570 je zaživela
njena knjižnica. Še v istem stoletju (1573) so kompleksu dodali tako
imenovano Knežjo palačo kot lovski grad za deželno plemstvo, 1850
pa še znamenito Torhaus.
V naslednjih stoletjih je šola doživela poleg šolskih reform in
občasnih prekinitev delovanja zaradi vojn tudi več oblastnih in
upravnih sprememb, vendar je vzdrževala svojo izobraževalno funk
cijo. Po Napoleonovih vojnah in Dunajskem kongresu (1815) so
morali saški knezi ozemlje, vključno s Schulpforto, prepustiti Prusiji.
Največji razcvet je šola doživela v 19. stoletju. Nacisti so jo 1935
spremenili v nacionalsocialistični vzgojni zavod. Ponovno je bila
3 Pismo Adama Bohoriča saškemu volilnemu knezu, 14. januarja 1584
(Rajhman 1997:108 in 110).
64
