Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 70
RAZPRAVE, [TUDIJE
Poprej sta oba v Ljubljani obiskovala Bohoričevo štirirazredno
stanovsko šolo, ki je leta 1582 dobila z rektorjem Frischlinom še peti
razred. Šolanje od elementarne stopnje do usposobljenosti za vstop
na univerzo je trajalo 10–11 let. Povprečna starost absolventov te šole
bi potemtakem bila 18 let, vendar so med učenci obstajale pom emb
ne razlike, pač glede na predznanje in individualne sposobnosti za
napredovanje (Ciperle, 2001). Deželne šole so bile v tedanjem nem
škem šolskem sistemu stopnja med mestno latinsko šolo in huma
nistično univerzo. Učence so pridobivale iz latinskih šol, v katerih
so se ti poleg branja in pisanja naučili elemente latinščine, same pa
so jih pripravljale za neposreden prehod na univerzo. Čeprav sta oba
mladeniča že imela za seboj ljubljansko šolanje, sta bila še zelo mlada;
tudi ne vemo zagotovo, ali sta opravila tudi peti razred, ki je omo
gočal neposreden prehod na univerzo. Zaradi tega, verjetno pa tudi
zaradi ugleda schulpfortskega zavoda in boljših možnosti za prehod
na univerzo, ju je Bohorič vzel s seboj na Nemško.
SLOVENSKI PREVOD SVETEGA PISMA
V SCHULPFORTI
Kakor je strokovni in tudi ljubiteljski javnosti znano, je Dalma
tinova Biblija v največjem številu primerkov ohranjeni slovenski tisk iz
16. stoletja. Že večkrat smo preštevali ohranjene izvirne izvode, vendar
moramo zmeraj znova zapisati, da število še zmeraj ni dokončno.
Seveda je razveseljivo, da se vsakih nekaj let odkrije nov primerek in
da so nove najdbe še zmeraj možne. Po sedanjih podatkih se jih je od
prvotnih 1500 ohranilo nekaj več kot 80.
Kljub temu je primerek v Schulpforti, ki je prišel v (slovenski) javni
razvid leta 1991, natančneje pa šele letos (2005), prav gotovo nekaj
posebnega. Gre za darilni izvod, ki sta ga magister Jurij Dalm atin
(prevajalec in pisec uvodne študije) ter Adam Bohorič (strok ovni
in jezikovni recenzent) osebno izročila Deželni šoli Schulpforta
10. januarja 1584, torej kmalu po natisu. Knjiga ima na hrbtni
(nepotiskani) strani naslovnice dragoceno posvetilo v latinščini, za
pisano z Dalmatinovo roko, in podpisa obeh darovalcev.
68
Poprej sta oba v Ljubljani obiskovala Bohoričevo štirirazredno
stanovsko šolo, ki je leta 1582 dobila z rektorjem Frischlinom še peti
razred. Šolanje od elementarne stopnje do usposobljenosti za vstop
na univerzo je trajalo 10–11 let. Povprečna starost absolventov te šole
bi potemtakem bila 18 let, vendar so med učenci obstajale pom emb
ne razlike, pač glede na predznanje in individualne sposobnosti za
napredovanje (Ciperle, 2001). Deželne šole so bile v tedanjem nem
škem šolskem sistemu stopnja med mestno latinsko šolo in huma
nistično univerzo. Učence so pridobivale iz latinskih šol, v katerih
so se ti poleg branja in pisanja naučili elemente latinščine, same pa
so jih pripravljale za neposreden prehod na univerzo. Čeprav sta oba
mladeniča že imela za seboj ljubljansko šolanje, sta bila še zelo mlada;
tudi ne vemo zagotovo, ali sta opravila tudi peti razred, ki je omo
gočal neposreden prehod na univerzo. Zaradi tega, verjetno pa tudi
zaradi ugleda schulpfortskega zavoda in boljših možnosti za prehod
na univerzo, ju je Bohorič vzel s seboj na Nemško.
SLOVENSKI PREVOD SVETEGA PISMA
V SCHULPFORTI
Kakor je strokovni in tudi ljubiteljski javnosti znano, je Dalma
tinova Biblija v največjem številu primerkov ohranjeni slovenski tisk iz
16. stoletja. Že večkrat smo preštevali ohranjene izvirne izvode, vendar
moramo zmeraj znova zapisati, da število še zmeraj ni dokončno.
Seveda je razveseljivo, da se vsakih nekaj let odkrije nov primerek in
da so nove najdbe še zmeraj možne. Po sedanjih podatkih se jih je od
prvotnih 1500 ohranilo nekaj več kot 80.
Kljub temu je primerek v Schulpforti, ki je prišel v (slovenski) javni
razvid leta 1991, natančneje pa šele letos (2005), prav gotovo nekaj
posebnega. Gre za darilni izvod, ki sta ga magister Jurij Dalm atin
(prevajalec in pisec uvodne študije) ter Adam Bohorič (strok ovni
in jezikovni recenzent) osebno izročila Deželni šoli Schulpforta
10. januarja 1584, torej kmalu po natisu. Knjiga ima na hrbtni
(nepotiskani) strani naslovnice dragoceno posvetilo v latinščini, za
pisano z Dalmatinovo roko, in podpisa obeh darovalcev.
68
