Page 384 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 384
KRONIKA
na primer naše dobro razvite lektorske službe, zavzemamo se za to,
da bi lektorje še pogosteje prosili za njihovo imenitno obdelavo naših
besedil. A tudi med uglednimi slovenisti sem srečeval drugačna
mnenja. Nekdanje jezikovno razsodišče je po mojem
prepričanju opravilo pomembno poslanstvo.
Novi časi in novi pogledi na pravice, ki jih ne spremlja ustrezna
zavest o odgovornosti, pa takemu delu niso več posebno naklonjeni.
Javno mnenje zaničljivo zavrača tako imenovano jezikovno čistun-
stvo. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo sijajni Slovenščini za Slovence
pokojnega Janeza Gradišnika izpred skoraj pol stoletja, če bi izšla
danes. Kolikšen del tedanje naklade bi jutri končal v papirnici na
Vevčah?
To ni razveseljivo. Najbrž je čas, da začnemo gojiti drugačen, bolj
etičen odnos do materinščine kot najdragocenejšega izmed zakladov
naše kulturne dediščine. Res, slaba javna raba maternega jezika je
tudi z etičnega, ne le z estetskega vidika vredna obsojanja. Jezikovne
nemarnosti seveda ni mogoče odpraviti z ukazom kake avtoritete.
Edini recept je spodbujanje in širjenje jezikovne omike. Prav bo, če
bomo častno dolžnost skrbi za naš jezik privzgojili vsem, ne samo
javnim govorcem in piscem. Nagrada za dobro opravljeno delo, če se
ga loti večina Slovencev, bo vredna truda.
Nazadnje se še za hip povrnimo k razsvetljiteljskemu delu Pri-
moža Trubarja. Skupaj s svojim vzornikom Martinom Lutrom je bil
razočaran nad površnostjo najodgovornejših za tedanjo evropsko
civilizacijo. Zgrožen nad nepoštenjem in zlorabimi tam, kjer bi smeli
pričakovati največ moralne integritete, nesebičnega, prizadevnega
delovanja za druge, za skupnost, za prihodnje rodove. Z vsem srcem
in prepričanjem se je lotil gigantske naloge. Pokazal je rojakom pot
v nepokvarjeno duhovno in praktično življenje po evangeliju.
Če bi se Primož Trubar po kakšnem čudežu danes vrnil na današ-
nji svet, kako bi se odzval na sedanji evropski in slovenski trenutek?
Ni si težko zamisliti. Predstavljam si, da bi bil pretresen, zgrožen
nad nepoštenjem sedanje elite, mednarodne in še posebej domače,
prizadet zaradi lakomnosti in požrešnosti novodobnih bogatašev.
Da bi bil globoko razočaran tudi nad splošnim stanjem duha svojih
»lubih Slovencev«.
382
na primer naše dobro razvite lektorske službe, zavzemamo se za to,
da bi lektorje še pogosteje prosili za njihovo imenitno obdelavo naših
besedil. A tudi med uglednimi slovenisti sem srečeval drugačna
mnenja. Nekdanje jezikovno razsodišče je po mojem
prepričanju opravilo pomembno poslanstvo.
Novi časi in novi pogledi na pravice, ki jih ne spremlja ustrezna
zavest o odgovornosti, pa takemu delu niso več posebno naklonjeni.
Javno mnenje zaničljivo zavrača tako imenovano jezikovno čistun-
stvo. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo sijajni Slovenščini za Slovence
pokojnega Janeza Gradišnika izpred skoraj pol stoletja, če bi izšla
danes. Kolikšen del tedanje naklade bi jutri končal v papirnici na
Vevčah?
To ni razveseljivo. Najbrž je čas, da začnemo gojiti drugačen, bolj
etičen odnos do materinščine kot najdragocenejšega izmed zakladov
naše kulturne dediščine. Res, slaba javna raba maternega jezika je
tudi z etičnega, ne le z estetskega vidika vredna obsojanja. Jezikovne
nemarnosti seveda ni mogoče odpraviti z ukazom kake avtoritete.
Edini recept je spodbujanje in širjenje jezikovne omike. Prav bo, če
bomo častno dolžnost skrbi za naš jezik privzgojili vsem, ne samo
javnim govorcem in piscem. Nagrada za dobro opravljeno delo, če se
ga loti večina Slovencev, bo vredna truda.
Nazadnje se še za hip povrnimo k razsvetljiteljskemu delu Pri-
moža Trubarja. Skupaj s svojim vzornikom Martinom Lutrom je bil
razočaran nad površnostjo najodgovornejših za tedanjo evropsko
civilizacijo. Zgrožen nad nepoštenjem in zlorabimi tam, kjer bi smeli
pričakovati največ moralne integritete, nesebičnega, prizadevnega
delovanja za druge, za skupnost, za prihodnje rodove. Z vsem srcem
in prepričanjem se je lotil gigantske naloge. Pokazal je rojakom pot
v nepokvarjeno duhovno in praktično življenje po evangeliju.
Če bi se Primož Trubar po kakšnem čudežu danes vrnil na današ-
nji svet, kako bi se odzval na sedanji evropski in slovenski trenutek?
Ni si težko zamisliti. Predstavljam si, da bi bil pretresen, zgrožen
nad nepoštenjem sedanje elite, mednarodne in še posebej domače,
prizadet zaradi lakomnosti in požrešnosti novodobnih bogatašev.
Da bi bil globoko razočaran tudi nad splošnim stanjem duha svojih
»lubih Slovencev«.
382
