Page 383 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 383
KRONIKA
Sposobnost govora in zatem še pisanja in branja so sijajni darovi
evolucije ali Boga, kakor pač kdo verjame. Darovi, ki si zaslužijo
posebno spoštovanje in nego. Jezik dobiva v globaliziranem svetu
nov pomen, deležen pa je tudi novega varstva. Slovenščina še nikoli
ni imela take veljave kot danes. Je eden od 23 uradnih jezikov v
Evropski uniji. O čem takem smo še pred nekaj desetletji lahko samo
sanjali. Vendar se danes mnogi sprašujemo, ali dovolj skrbimo za
jezikovno kulturo, ko gre za javno rabo. Zadnjič je bilo slišati za-
skrbljene glasove ob novi visokošolski zakonodaji. Kot evropske se
tudi naše univerze vse bolj odpirajo svetu. Ali večja raba tujih jezikov,
posebno angleščine, na univerzah pomeni grožnjo slovenščini? Na
Akademiji večinoma mislimo, da ne. Seveda pa bo treba poskrbeti
za ustrezno veljavo slovenščine, da slovenski študentje ne bodo
prikrajšani in da se bo ustrezno gojilo slovensko strokovno in
znanstveno izrazje. To je mogoče urediti znotraj univerz in njihove
pedagoške in znanstvene politike, obljube so bile dane.
Bolj pa nas skrbi raven jezikovnega znanja, pismenosti in jezikovne
kulture mlade generacije. Tu, menimo, je mogoče in treba storiti več.
Kdo naj stori več? In kaj naj se stori? Na Akademiji mislimo, da je
najprej potreben boljši odnos, nato pa tudi več znanja. Za oboje je
seveda poklicana šola – osnovna in srednja, in tudi univerza. Prva pa
naj vcepi odnos do materinščine kot vrednote družina.
Odgovoren odnos do materinščine v javni rabi ni samo estetsko,
je tudi etično vprašanje. Kot posameznik nimam pravice do poljubne
malomarnosti. S svojim slengom, s svojim žargonom zlahka okužim
druge ljudi, svoje poslušalce in bralce. Če jim dobro sede v uho, bodo
okužili svoje poslušalce in bralce. In slaba beseda se utegne širiti
zmagovito in naglo kot neke vrste tujerodna, invazivna vrsta plevela.
Novi žargonski izrazi, ki jih pobirajo in posvajajo ljudje s takim
veseljem, ne pomenijo nove svoboščine in bogatitve jezika, kot
menijo nekateri libertarni intelektualci. Nove slabe, od drugod
izposojene ali skrotovičene besede in fraze bodo nekaj časa modne,
pozneje pa bodo bodisi ugasnile, kar bo dobro, ali pa prišle v splošno
rabo in polagoma v pozabo izrinile dobre stare izraze, kar bo slabo.
Ali ima današnji normalno razvit mlad človek pravico do po-
ljubne stopnje polpismenosti? Nekateri mislimo, da ne. Veseli smo
381
Sposobnost govora in zatem še pisanja in branja so sijajni darovi
evolucije ali Boga, kakor pač kdo verjame. Darovi, ki si zaslužijo
posebno spoštovanje in nego. Jezik dobiva v globaliziranem svetu
nov pomen, deležen pa je tudi novega varstva. Slovenščina še nikoli
ni imela take veljave kot danes. Je eden od 23 uradnih jezikov v
Evropski uniji. O čem takem smo še pred nekaj desetletji lahko samo
sanjali. Vendar se danes mnogi sprašujemo, ali dovolj skrbimo za
jezikovno kulturo, ko gre za javno rabo. Zadnjič je bilo slišati za-
skrbljene glasove ob novi visokošolski zakonodaji. Kot evropske se
tudi naše univerze vse bolj odpirajo svetu. Ali večja raba tujih jezikov,
posebno angleščine, na univerzah pomeni grožnjo slovenščini? Na
Akademiji večinoma mislimo, da ne. Seveda pa bo treba poskrbeti
za ustrezno veljavo slovenščine, da slovenski študentje ne bodo
prikrajšani in da se bo ustrezno gojilo slovensko strokovno in
znanstveno izrazje. To je mogoče urediti znotraj univerz in njihove
pedagoške in znanstvene politike, obljube so bile dane.
Bolj pa nas skrbi raven jezikovnega znanja, pismenosti in jezikovne
kulture mlade generacije. Tu, menimo, je mogoče in treba storiti več.
Kdo naj stori več? In kaj naj se stori? Na Akademiji mislimo, da je
najprej potreben boljši odnos, nato pa tudi več znanja. Za oboje je
seveda poklicana šola – osnovna in srednja, in tudi univerza. Prva pa
naj vcepi odnos do materinščine kot vrednote družina.
Odgovoren odnos do materinščine v javni rabi ni samo estetsko,
je tudi etično vprašanje. Kot posameznik nimam pravice do poljubne
malomarnosti. S svojim slengom, s svojim žargonom zlahka okužim
druge ljudi, svoje poslušalce in bralce. Če jim dobro sede v uho, bodo
okužili svoje poslušalce in bralce. In slaba beseda se utegne širiti
zmagovito in naglo kot neke vrste tujerodna, invazivna vrsta plevela.
Novi žargonski izrazi, ki jih pobirajo in posvajajo ljudje s takim
veseljem, ne pomenijo nove svoboščine in bogatitve jezika, kot
menijo nekateri libertarni intelektualci. Nove slabe, od drugod
izposojene ali skrotovičene besede in fraze bodo nekaj časa modne,
pozneje pa bodo bodisi ugasnile, kar bo dobro, ali pa prišle v splošno
rabo in polagoma v pozabo izrinile dobre stare izraze, kar bo slabo.
Ali ima današnji normalno razvit mlad človek pravico do po-
ljubne stopnje polpismenosti? Nekateri mislimo, da ne. Veseli smo
381
