Page 8 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 8
BESEDA UREDNIKA
Tudi iz navedenih prispevkov je ponovno očitno, da Trubar na
Slovenskem ni živel in deloval samo kot zgodovinski Trubar svojega
16. stoletja, ampak da je živel in deloval tudi pozneje – prek podob,
upodobitev in upesnitev, ki jih je dobil in imel v kasnejših časih,
tudi sedanjem. Seveda so te podobe nastale in učinkovale – ko se jih
je sprejemalo ali zavračalo – v povezanosti z vidiki, doživljanji in
interesi ljudi teh drugih časov; nekatere od teh podob so postale
svete podobe, ikone, del nacionalno-kulturnega ikonostasa. Kakor
vse ikone izzivajo k ikonoklazmu (častilcev drugih ikon ali kritikov
vsakršnih ikon). Toda zavračanje ikonostasnega stila in položaja neke
podobe (še posebej, če jo zavračamo zaradi neke druge ikone), še ne
pomeni, da nobene od potez/dejanj, ki jih taka podoba vključuje,
sploh ni bilo, ali da ni in ne more biti nobene zveze med njo in
pozneje izdelano podobo.
Ni se mogoče izogniti asociacijam na znane razprave in raziskave
o »zgodovinskem Jezusu« in »Jezusu Kristusu vere/veroizpovedi«. Po
več kot stoletju razpravljanja in raziskovanja je očitno, da med enim
in drugim ni in ne more biti enostavnega sovpadanja, enostavne
identitete – a tudi, da ju ni mogoče enostavno raz-ločiti na zgodo-
vinsko »realnega« in versko zamišljenega/»izmišljenega«. Ne samo
zato, ker je »Jezus Kristus vere« realno, zgodovinsko deloval in
učinkoval prek ljudi, ki so vanj verovali, ampak tudi zato, ker so o
zgodovinskem Jezusu pričali in poročali ljudje, ki so ga že sami videli
na določen način, odvisno od vere (v mesijo), ki so jo že imeli ali ki jo
jim je obudil; nenazadnje zato, ker se je že sam zgodovinski Jezus
videl in predstavljal kot oznanjevalec vere/razodetja Božjega kralje-
stva. Ob vseh nujnih zadržkih ob vsakršnih primerjavah, ob tej pa
seveda še posebej – sapienti sat.
Vodilo, da so sodobna civilizacijska in kulturna vprašanja tudi
vprašanja protestantizma in vice versa je v pričujoči številki najbolj
neposredno prišlo do izraza v pozornosti, ki je namenjena Hansu
Küngu in njegovemu delu, še posebej projektu svetovnega etosa.
Znameniti »disidentski« katoliški teolog iz Tübingena je bil letos
povabljen na simpozij o religijah v dialogu z moderno kulturo v
okviru prireditev Maribora kot evropske prestolnice kulture 2012.
Ne glede na zadrege in dvoumnosti katoliških organizatorjev simpo-
6
Tudi iz navedenih prispevkov je ponovno očitno, da Trubar na
Slovenskem ni živel in deloval samo kot zgodovinski Trubar svojega
16. stoletja, ampak da je živel in deloval tudi pozneje – prek podob,
upodobitev in upesnitev, ki jih je dobil in imel v kasnejših časih,
tudi sedanjem. Seveda so te podobe nastale in učinkovale – ko se jih
je sprejemalo ali zavračalo – v povezanosti z vidiki, doživljanji in
interesi ljudi teh drugih časov; nekatere od teh podob so postale
svete podobe, ikone, del nacionalno-kulturnega ikonostasa. Kakor
vse ikone izzivajo k ikonoklazmu (častilcev drugih ikon ali kritikov
vsakršnih ikon). Toda zavračanje ikonostasnega stila in položaja neke
podobe (še posebej, če jo zavračamo zaradi neke druge ikone), še ne
pomeni, da nobene od potez/dejanj, ki jih taka podoba vključuje,
sploh ni bilo, ali da ni in ne more biti nobene zveze med njo in
pozneje izdelano podobo.
Ni se mogoče izogniti asociacijam na znane razprave in raziskave
o »zgodovinskem Jezusu« in »Jezusu Kristusu vere/veroizpovedi«. Po
več kot stoletju razpravljanja in raziskovanja je očitno, da med enim
in drugim ni in ne more biti enostavnega sovpadanja, enostavne
identitete – a tudi, da ju ni mogoče enostavno raz-ločiti na zgodo-
vinsko »realnega« in versko zamišljenega/»izmišljenega«. Ne samo
zato, ker je »Jezus Kristus vere« realno, zgodovinsko deloval in
učinkoval prek ljudi, ki so vanj verovali, ampak tudi zato, ker so o
zgodovinskem Jezusu pričali in poročali ljudje, ki so ga že sami videli
na določen način, odvisno od vere (v mesijo), ki so jo že imeli ali ki jo
jim je obudil; nenazadnje zato, ker se je že sam zgodovinski Jezus
videl in predstavljal kot oznanjevalec vere/razodetja Božjega kralje-
stva. Ob vseh nujnih zadržkih ob vsakršnih primerjavah, ob tej pa
seveda še posebej – sapienti sat.
Vodilo, da so sodobna civilizacijska in kulturna vprašanja tudi
vprašanja protestantizma in vice versa je v pričujoči številki najbolj
neposredno prišlo do izraza v pozornosti, ki je namenjena Hansu
Küngu in njegovemu delu, še posebej projektu svetovnega etosa.
Znameniti »disidentski« katoliški teolog iz Tübingena je bil letos
povabljen na simpozij o religijah v dialogu z moderno kulturo v
okviru prireditev Maribora kot evropske prestolnice kulture 2012.
Ne glede na zadrege in dvoumnosti katoliških organizatorjev simpo-
6
