Page 166 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 166
BILO JE POVEDANO
Trostov prevod in ga primerja z izvirnikom. Predstavi tudi samega pre-
vajalca in objavi nekaj dokumentov, ki govore o njem (59–64). Skoraj v
celoti ponatisne tisti del prevoda oziroma pridige, ki izrecno pripoveduje
o Primožu Trubarju (64–72). Sproti opozori na posamezne podatke,
glede katerih sta se – po vedenju v času Ruplovega pisanja – Andreae in
Trost motila. Rupel ocenjuje, da se je prevajalec zvesto držal izvirnika in
da je »smotrno prevajal, imejoč pred očmi slovenskega bralca«. Posebej
opozori na manjše spremembe in dodatke, ki si jih je dovolil prevajalec,
ki je »Trubarja in njegovo življenje morda bolje poznal kakor Andreae«.
Pri tem obžaluje, da ni takih sprememb in dodatkov več.
Posebej izpostavi – in prav je, da izpostavimo in poudarimo tudi na
tem mestu –, da je Trost na strani 125 svojega prevoda namesto »v voj-
vodini Kranjski« [v izvirniku in Fürstenthumb Crain] zapisal »v Slovenski
deželi« [v Slouenski desheli], v kateri naj bi Trubar »kot zvest pastir in škof
bdel in stražil nad vsemi evangeljskimi cerkvami«. Rupel: »S ’slovensko
deželo’ je prevajalec pač hotel poudariti, da je naš prvi reformator delal
za vse Slovence, ne le za prebivalce Kranjske« (48). Ker je bil Trost pred-
stavnik že druge generacije slovenskih protestantov, to hkrati priča, da se
je izraz »slovenska dežela«, ki ga je Trubar prvič zapisal v Katekizmu iz
leta 1555, med slovenskimi protestanti (ki jim je bil prevod namenjen)
za njihovo domovino že dodobra utrdil in uveljavil.
Kot rečeno je Trostov prevod pridige v reviji prikazan že v študiji Kri-
stine Klemenčič. Transkribiran, urejen in s spremno študijo opremljen
Trostov prevod je objavil tudi Jonatan Vinkler v elektronski izdaji (Ljub
ljana: Digitalna knjižnica, zbirka Clavis litterarum slovenicarum, 2009).
Prav tako je v omenjeni študiji izčrpno povzeta in citirana tudi četrta in
najdaljša Trostova slavilna pesem, ki primerja Luthra in Trubarja. Kot
najpomembnejšo Trostovo pesem jo je Rupel v Sovretovem prevodu ob-
javil tudi v hrestomatiji Slovenski protestantski pisci (Ljubljana 1966: DZS,
377–379). Zato v naši rubriki tokrat ponatiskujemo le tisti del Ruplovega
besedila iz leta 1954, ki prinaša prve tri Trostove latinske pesmi, njihov
Sovretov prevod in Ruplov komentar k pesmim in prevodu (str. 49–53).
Namesto komentarja kot epilog/odmev ponatiskujemo tri pesmi,
napisane o(b) Trubarju štiristo in več let kasneje: Kosovelovo, Gradni-
kovo in Kocijančičevo.
164
Trostov prevod in ga primerja z izvirnikom. Predstavi tudi samega pre-
vajalca in objavi nekaj dokumentov, ki govore o njem (59–64). Skoraj v
celoti ponatisne tisti del prevoda oziroma pridige, ki izrecno pripoveduje
o Primožu Trubarju (64–72). Sproti opozori na posamezne podatke,
glede katerih sta se – po vedenju v času Ruplovega pisanja – Andreae in
Trost motila. Rupel ocenjuje, da se je prevajalec zvesto držal izvirnika in
da je »smotrno prevajal, imejoč pred očmi slovenskega bralca«. Posebej
opozori na manjše spremembe in dodatke, ki si jih je dovolil prevajalec,
ki je »Trubarja in njegovo življenje morda bolje poznal kakor Andreae«.
Pri tem obžaluje, da ni takih sprememb in dodatkov več.
Posebej izpostavi – in prav je, da izpostavimo in poudarimo tudi na
tem mestu –, da je Trost na strani 125 svojega prevoda namesto »v voj-
vodini Kranjski« [v izvirniku in Fürstenthumb Crain] zapisal »v Slovenski
deželi« [v Slouenski desheli], v kateri naj bi Trubar »kot zvest pastir in škof
bdel in stražil nad vsemi evangeljskimi cerkvami«. Rupel: »S ’slovensko
deželo’ je prevajalec pač hotel poudariti, da je naš prvi reformator delal
za vse Slovence, ne le za prebivalce Kranjske« (48). Ker je bil Trost pred-
stavnik že druge generacije slovenskih protestantov, to hkrati priča, da se
je izraz »slovenska dežela«, ki ga je Trubar prvič zapisal v Katekizmu iz
leta 1555, med slovenskimi protestanti (ki jim je bil prevod namenjen)
za njihovo domovino že dodobra utrdil in uveljavil.
Kot rečeno je Trostov prevod pridige v reviji prikazan že v študiji Kri-
stine Klemenčič. Transkribiran, urejen in s spremno študijo opremljen
Trostov prevod je objavil tudi Jonatan Vinkler v elektronski izdaji (Ljub
ljana: Digitalna knjižnica, zbirka Clavis litterarum slovenicarum, 2009).
Prav tako je v omenjeni študiji izčrpno povzeta in citirana tudi četrta in
najdaljša Trostova slavilna pesem, ki primerja Luthra in Trubarja. Kot
najpomembnejšo Trostovo pesem jo je Rupel v Sovretovem prevodu ob-
javil tudi v hrestomatiji Slovenski protestantski pisci (Ljubljana 1966: DZS,
377–379). Zato v naši rubriki tokrat ponatiskujemo le tisti del Ruplovega
besedila iz leta 1954, ki prinaša prve tri Trostove latinske pesmi, njihov
Sovretov prevod in Ruplov komentar k pesmim in prevodu (str. 49–53).
Namesto komentarja kot epilog/odmev ponatiskujemo tri pesmi,
napisane o(b) Trubarju štiristo in več let kasneje: Kosovelovo, Gradni-
kovo in Kocijančičevo.
164
