Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 163
Mihael Glavan
Pittersova oznaka Wienerjeva dela in pomena
Na zvezdnem nebeškem nebu je Wiener žal hitro ugasnil, njegovo
delo pa je preživelo in se oplemenitilo, ko je kratek čas opravljal služ-
bo superintendenta in škofa reformirane cerkve v Hernmannstatu. Ob
500-letnici reformacije je prava priložnost, da vsaj deloma objavimo nje-
gov zagovorniški spis tudi na Slovenskem. V njem se, kot smo zapisali na
začetku, izkazuje kot pomemben sopotnik evropske in pomemben člen
slovenske reformacije. V svojem spisu in delovanju se nam Wiener kaže
kot izjemno razgledana in izobražena osebnost in izjemen poznavalec
njemu sočasne in starejše sholastične teologije (Petrus Lombardus, Durs
Scotus, Thomas von Aquino, Gerson), Poznal je tudi vse vodilne zgo-
dovinopisce takratnega časa (Sigbertus, Platina, Laurentius Valla). Kot
humanist je poznal tudi starogrške antične avtorje, Homerja kakor tudi
starogrške in rimske filozofe. Spoznal se je tudi na pravniška vprašanja,
modro razlagal konvencionalno pravo kot naravno prava, poudarjal je
nasprotje in nenaravni položaj, ko sta tožnik in sodnik ista oseba (kadija
tuži – kadija sudi). Bil je zagovornik svobode mišljenja in opozarjal na
nespamet in nesmisle ter apeliral na naravno pravično sojenje, ki ga
morajo spoštovati tudi nasprotniki. Imel je zrele in izdelane poglede na
vlogo države, njene naloge in kompetence pri vladanju. Država se ne
sme postavljati iznad absolutnega in si lastiti absolutno oblast. Svoboda
mišljenja in različnih mnenj ne smeta biti opuščena. Na taki osnovi je
Wiener z nepojmljivim pogumom odgovarjal svojemu kralju po svoji
vesti in prepričanju, mu predočil zlobne kralje iz Stare zaveze in ga svaril,
da mora prevzeti vso odgovornost za pravično vlogo do sodobnikov, ki
jo ima kot kralj vseh podložnikov (ne samo pristašev). Enako je postavil
merila za svobodo cerkvene avtoritete. Tudi cerkev si ne sme lastiti ab-
solutne moči nad božjo besedo (resnico). Tudi papežev urad se ne sme
predstavljati kot božji namestnik Kristusa. Ta je v cerkvi bitno prisoten,
zato ne potrebuje niti namestnika niti duhovnika. Človek kot oseba, kot
posameznik, je v humanizmu in renesansi dobil svoje nepogrešljivo in
nezamenljivo vlogo. Ob tem lahko spet spomnimo na Kocbeka in njego-
vo antropocentrično krščanstvo, ki je s personalizmom postavljalo v sre-
dišče svobodno, a seveda etično odgovorno osebo, s katero ni dovoljeno
161
Pittersova oznaka Wienerjeva dela in pomena
Na zvezdnem nebeškem nebu je Wiener žal hitro ugasnil, njegovo
delo pa je preživelo in se oplemenitilo, ko je kratek čas opravljal služ-
bo superintendenta in škofa reformirane cerkve v Hernmannstatu. Ob
500-letnici reformacije je prava priložnost, da vsaj deloma objavimo nje-
gov zagovorniški spis tudi na Slovenskem. V njem se, kot smo zapisali na
začetku, izkazuje kot pomemben sopotnik evropske in pomemben člen
slovenske reformacije. V svojem spisu in delovanju se nam Wiener kaže
kot izjemno razgledana in izobražena osebnost in izjemen poznavalec
njemu sočasne in starejše sholastične teologije (Petrus Lombardus, Durs
Scotus, Thomas von Aquino, Gerson), Poznal je tudi vse vodilne zgo-
dovinopisce takratnega časa (Sigbertus, Platina, Laurentius Valla). Kot
humanist je poznal tudi starogrške antične avtorje, Homerja kakor tudi
starogrške in rimske filozofe. Spoznal se je tudi na pravniška vprašanja,
modro razlagal konvencionalno pravo kot naravno prava, poudarjal je
nasprotje in nenaravni položaj, ko sta tožnik in sodnik ista oseba (kadija
tuži – kadija sudi). Bil je zagovornik svobode mišljenja in opozarjal na
nespamet in nesmisle ter apeliral na naravno pravično sojenje, ki ga
morajo spoštovati tudi nasprotniki. Imel je zrele in izdelane poglede na
vlogo države, njene naloge in kompetence pri vladanju. Država se ne
sme postavljati iznad absolutnega in si lastiti absolutno oblast. Svoboda
mišljenja in različnih mnenj ne smeta biti opuščena. Na taki osnovi je
Wiener z nepojmljivim pogumom odgovarjal svojemu kralju po svoji
vesti in prepričanju, mu predočil zlobne kralje iz Stare zaveze in ga svaril,
da mora prevzeti vso odgovornost za pravično vlogo do sodobnikov, ki
jo ima kot kralj vseh podložnikov (ne samo pristašev). Enako je postavil
merila za svobodo cerkvene avtoritete. Tudi cerkev si ne sme lastiti ab-
solutne moči nad božjo besedo (resnico). Tudi papežev urad se ne sme
predstavljati kot božji namestnik Kristusa. Ta je v cerkvi bitno prisoten,
zato ne potrebuje niti namestnika niti duhovnika. Človek kot oseba, kot
posameznik, je v humanizmu in renesansi dobil svoje nepogrešljivo in
nezamenljivo vlogo. Ob tem lahko spet spomnimo na Kocbeka in njego-
vo antropocentrično krščanstvo, ki je s personalizmom postavljalo v sre-
dišče svobodno, a seveda etično odgovorno osebo, s katero ni dovoljeno
161
