Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 162
ŠTUDIJSKI VEČERI
in v Ljubljani, vendar zaradi prve svetovne vojne do natisa ni prišlo.
Po očetovi smrti je leta 1940 Amlacherjev sin gradivo predal Muzeju
Brukenthal v Hermannstadt (Sibiu), vendar so surove okoliščine, tokrat
druga svetovne vojna, spet preprečile objavo. Rokopis je pozabljen ležal
v muzeju, čeprav je bil katalogiziran. Tu ga je znova odkril dr. Pieters
ob raziskovanju življenja in dela Alberta Amlacherja in ga pripravil za
sedanjo znanstvenokritično objavo.8
Dodati je treba, da do sedanje objave na Slovenskem nismo poznali
nahajališča prepisa v Hermannstadtu, so pa naši raziskovalci vedeli za
nahajališče izvirnika v Hamburškem državnem arhivu. Podatek je objavil
nemški raziskovalec zgodovine reformacije dr. Karl Reinerth, vendar
brez podrobnejše in natančnejše predstavitve. Naša strokovnjaka za slo-
vensko reformacijo, dr. Mirko Rupel in dr. Branko Berčič, sta na osnovi
Reinerthovega zapisa poznala podatek o signaturi v hamburškem arhivu,
vendar nobeden od njiju ob drugem delu nikoli ni prišel do tega, da bi si
dragoceni dokument ogledal »in situ« in oskrbel kopije za našo Narodno
in univerzitetno knjižnico. Tudi dr. Jože Rajhman, ki je iskal Trubarjeva
pisma, temu dokumentu ni posvetil pozornosti. Kot njun naslednik v
Rokopisni zbirki NUK sem poznal podatek o signaturi, ki me je dalj časa
strokovno vznemirjal, zato sem se pisno obrnil na hamburški muzej in
prosil za izdelavo posnetkov, vendar sem dobil odgovor, da rokopisa ni
več na mestu, zato me toliko bolj veseli, da je prof. dr. Pitters imel boljše
možnosti in več sreče, da je potrdil obstoj izvirnika v Hamburgu in odkril
prepis v Hermannstadtu, ga znanstvenokritično obdelal in pripravil za
natis. S svojim delom je zapolnil več stoletij dolgo praznino v kulturni
zgodovini slovenske reformacije.
Celoten rokopis obsega 16 poglavij. Seveda le celota daje popolno
sliko Wienerjeve in takratne širše veljavne teološke podobe reformaci-
je na Kranjskem, zato bi ga bilo treba prevesti v celoti. Za našo revijo
objavljamo eno od temeljnih poglavij – Vom Anrufen und Anbeten
der Heiligen –, ki osvetljuje luteransko razumevanje vloge in položaja
svetnikov v Svetem pismu in njihovo češčenje v praktični liturgiji.
8 Pitters v svoji spremni študiji (v Wiener [1548] 2017, 7–8).
160
in v Ljubljani, vendar zaradi prve svetovne vojne do natisa ni prišlo.
Po očetovi smrti je leta 1940 Amlacherjev sin gradivo predal Muzeju
Brukenthal v Hermannstadt (Sibiu), vendar so surove okoliščine, tokrat
druga svetovne vojna, spet preprečile objavo. Rokopis je pozabljen ležal
v muzeju, čeprav je bil katalogiziran. Tu ga je znova odkril dr. Pieters
ob raziskovanju življenja in dela Alberta Amlacherja in ga pripravil za
sedanjo znanstvenokritično objavo.8
Dodati je treba, da do sedanje objave na Slovenskem nismo poznali
nahajališča prepisa v Hermannstadtu, so pa naši raziskovalci vedeli za
nahajališče izvirnika v Hamburškem državnem arhivu. Podatek je objavil
nemški raziskovalec zgodovine reformacije dr. Karl Reinerth, vendar
brez podrobnejše in natančnejše predstavitve. Naša strokovnjaka za slo-
vensko reformacijo, dr. Mirko Rupel in dr. Branko Berčič, sta na osnovi
Reinerthovega zapisa poznala podatek o signaturi v hamburškem arhivu,
vendar nobeden od njiju ob drugem delu nikoli ni prišel do tega, da bi si
dragoceni dokument ogledal »in situ« in oskrbel kopije za našo Narodno
in univerzitetno knjižnico. Tudi dr. Jože Rajhman, ki je iskal Trubarjeva
pisma, temu dokumentu ni posvetil pozornosti. Kot njun naslednik v
Rokopisni zbirki NUK sem poznal podatek o signaturi, ki me je dalj časa
strokovno vznemirjal, zato sem se pisno obrnil na hamburški muzej in
prosil za izdelavo posnetkov, vendar sem dobil odgovor, da rokopisa ni
več na mestu, zato me toliko bolj veseli, da je prof. dr. Pitters imel boljše
možnosti in več sreče, da je potrdil obstoj izvirnika v Hamburgu in odkril
prepis v Hermannstadtu, ga znanstvenokritično obdelal in pripravil za
natis. S svojim delom je zapolnil več stoletij dolgo praznino v kulturni
zgodovini slovenske reformacije.
Celoten rokopis obsega 16 poglavij. Seveda le celota daje popolno
sliko Wienerjeve in takratne širše veljavne teološke podobe reformaci-
je na Kranjskem, zato bi ga bilo treba prevesti v celoti. Za našo revijo
objavljamo eno od temeljnih poglavij – Vom Anrufen und Anbeten
der Heiligen –, ki osvetljuje luteransko razumevanje vloge in položaja
svetnikov v Svetem pismu in njihovo češčenje v praktični liturgiji.
8 Pitters v svoji spremni študiji (v Wiener [1548] 2017, 7–8).
160
