Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 161
Mihael Glavan
Trubarjev kriptični zapis na njegovi prvi knjigi, namreč, da je bila
natisnjena na Sedmograškem, gotovo kaže na to, da je imel z Wienerjem
stike in namenoma izbral ta zapis. Če bi se Wiener pisal še Škrjanec, bi
imeli ptiča pod klobukom, a ta nam je zaenkrat še ušel.
Valvasor piše, da je bil »prvi, ki je nauk protestantov na Kranjskem
oživil in razglašal, ljubljanski kanonik z imenom Primus Trubar. To je si-
cer splošno veljavno mnenje, čeprav bi bilo mogoče tudi drugače. Wiener
je kot pripadnik višjega socialnega sloja, ki je imel temeljitejšo izobrazbo
in višji položaj kanonika in bil precej starejši, prej in lažje prišel v stik z
Luthrovimi spisi. Na drugi strani pa seveda drži, da je bil Trubar še zelo
mlad pri Bonomu v Trstu deležen humanistične izobrazbe in pouka o
sodobnih evropskih humanističnih in teoloških tokovih.
Zagovor (revokacija) Paula Wienerja
Danes je znano, da je Wienerju v ujetništvu vsekakor uspelo obliko-
vati temeljit zagovorniški spis, ki ga je imenoval Apologija, ga v prepisu
poslal prijatelju Trubarju, ta pa ga je posredoval Luthrovemu učencu
Veitu Dietrichu, ki mu je nato s posredovanjem pri najvišjih odličnikih
uspelo, da so Wienerja oprostili smrtne kazni in ga izgnali na Sedmo-
graško.6 Dragoceni rokopis se je srečno ohranil,7 tako da ga lahko v
prenovljeni strokovni podobi, za katero je poskrbel dr. Herman Pieters,
beremo v samostojni knjižni objavi.
Rokopis ima dolgo in dramatično zapleteno zgodovino. Ta je na-
tančneje sledljiva, odkar je je z zapuščino zgodovinarja in zbiralca Bern
harda Raupacha prispel v Mestni arhiv Hamburg. Tam ga je leta 1897
odkril zgodovinar Albert Amlacher in na podlagi strokovnega članka
Theodorja Elzeja, ki je bil tudi sicer naš najpomembnejši starejši razisko-
valec slovenske reformacije, prepoznal, za kaj gre, ga skrbno in natančno
prepisal v zelo lepem in čitljivem rokopisu. Rokopis s spremno študijo
je leta 1914 ponudil v natis Sedmograškemu domoznanskemu društvu,
ki pa je natis zavrnilo. Amlacher je potem celoto ponudil še na Dunaju
6 Povzeto po Pitters (2016) 2017.
7 Hranijo ga v državnem arhivu Sibiu/Hermannstadt (Arhivele Nationale ale Romäniei,
Directia Judeteanä Sibiu [Staatsarchiv Hermannstadt]), pod signaturo Ms. K. K. 30.
159
Trubarjev kriptični zapis na njegovi prvi knjigi, namreč, da je bila
natisnjena na Sedmograškem, gotovo kaže na to, da je imel z Wienerjem
stike in namenoma izbral ta zapis. Če bi se Wiener pisal še Škrjanec, bi
imeli ptiča pod klobukom, a ta nam je zaenkrat še ušel.
Valvasor piše, da je bil »prvi, ki je nauk protestantov na Kranjskem
oživil in razglašal, ljubljanski kanonik z imenom Primus Trubar. To je si-
cer splošno veljavno mnenje, čeprav bi bilo mogoče tudi drugače. Wiener
je kot pripadnik višjega socialnega sloja, ki je imel temeljitejšo izobrazbo
in višji položaj kanonika in bil precej starejši, prej in lažje prišel v stik z
Luthrovimi spisi. Na drugi strani pa seveda drži, da je bil Trubar še zelo
mlad pri Bonomu v Trstu deležen humanistične izobrazbe in pouka o
sodobnih evropskih humanističnih in teoloških tokovih.
Zagovor (revokacija) Paula Wienerja
Danes je znano, da je Wienerju v ujetništvu vsekakor uspelo obliko-
vati temeljit zagovorniški spis, ki ga je imenoval Apologija, ga v prepisu
poslal prijatelju Trubarju, ta pa ga je posredoval Luthrovemu učencu
Veitu Dietrichu, ki mu je nato s posredovanjem pri najvišjih odličnikih
uspelo, da so Wienerja oprostili smrtne kazni in ga izgnali na Sedmo-
graško.6 Dragoceni rokopis se je srečno ohranil,7 tako da ga lahko v
prenovljeni strokovni podobi, za katero je poskrbel dr. Herman Pieters,
beremo v samostojni knjižni objavi.
Rokopis ima dolgo in dramatično zapleteno zgodovino. Ta je na-
tančneje sledljiva, odkar je je z zapuščino zgodovinarja in zbiralca Bern
harda Raupacha prispel v Mestni arhiv Hamburg. Tam ga je leta 1897
odkril zgodovinar Albert Amlacher in na podlagi strokovnega članka
Theodorja Elzeja, ki je bil tudi sicer naš najpomembnejši starejši razisko-
valec slovenske reformacije, prepoznal, za kaj gre, ga skrbno in natančno
prepisal v zelo lepem in čitljivem rokopisu. Rokopis s spremno študijo
je leta 1914 ponudil v natis Sedmograškemu domoznanskemu društvu,
ki pa je natis zavrnilo. Amlacher je potem celoto ponudil še na Dunaju
6 Povzeto po Pitters (2016) 2017.
7 Hranijo ga v državnem arhivu Sibiu/Hermannstadt (Arhivele Nationale ale Romäniei,
Directia Judeteanä Sibiu [Staatsarchiv Hermannstadt]), pod signaturo Ms. K. K. 30.
159
