Page 214 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 214
razgledi, vpogledi
nosti med spoloma v vodenju cerkve, kot jo danes poznajo vsaj več-
je evangeličanske veroizpovedi. A tudi danes je o reformatorkah ko-
maj kaj slišati ali prebrati, izvzemši specializirano literaturo. Povprečna
bralka in bralec bosta nemara mislila, da jih ni bilo in so se tudi evan-
geličanke strogo držale besed sv. Pavla, »naj žene tudi v vaših Cerkvah
molčijo« (1 Kor 14,34). Sonja Domröse, duhovnica hannoverske dežel-
ne cerkve A.V. iz Nemčije, v delu Frauen der Reformationszeit (Ženske v
času reformacije), ki je prvič izšlo leta 2010 pri uveljavljeni založbi Van-
denhoeck & Ruprecht, tak pogled zavrne na podlagi osmih portretov
soudeleženk reformacije. Knjigo odlikuje poljuden pristop do proble-
matike, kar olajša njeno razumevanje ter lahko služi kot uvod tudi za
znanstveno raziskovanje, četudi je izbor omejen le na pripadnice A.V.
in večidel na nemške dežele Svetega rimskega cesarstva v prvi polovi-
ci in sredi 16. stoletja.
Po predgovoru in krajšem uvodu v čas reformacije do augsburške-
ga verskega miru leta 1555 se Domröse posveti verjetno najbolj znani
nemški reformatorki, Arguli von Grumbach (r. von Stauff, 1492–1554).
Bavarsko-frankovska plemkinja, ki ji je teološko podkovanost prizna-
val tudi Luther, s katerim si je redno dopisovala, se je bila zaradi svoje-
ga spola prisiljena v teološke debate vključiti posredno. Čeprav je to sto-
rila enako umno in strastno kot slavni doktor, je v akademskih krogih,
katerih odziva si je želela, ostala ignorirana. Ne pa tudi neznana. Vsaj v
nemških deželah je postala razvpita, ko se je leta 1523 vključila v spor
zaradi izgona nekega Melanchtonovega učenca z Univerze Ingolstadt,
ki jo je vodil Johann Eck. Za svoje orodje je izbrala najmodernejše, kar
ji je bilo na voljo: v letih 1523/24 je izdala osem letakov, ki so skupaj do-
segli naklado 30.000 izvodov. V njih se je, teološko izvrstno podkova-
na, kot sploh prva ženska javno (z imenom in priimkom) zavzela za re-
formacijske ideje.
Na koliko drugih je s tem vplivala, je moč le ugibati, vsekakor pa na
meščansko hči iz turingijskega Eisenberga, Ursulo Weyda (r. Zschöppe-
ritz, ok. 1504–ok. 1570). Leta 1524 se je z letakom javno ostro odzva-
la na »bukvico«, ki jo je zoper Luthra natisnil nek saški opat. Enako
kot Argula von Grumbach je Ursula s svojim teološkim znanjem lahko
444
nosti med spoloma v vodenju cerkve, kot jo danes poznajo vsaj več-
je evangeličanske veroizpovedi. A tudi danes je o reformatorkah ko-
maj kaj slišati ali prebrati, izvzemši specializirano literaturo. Povprečna
bralka in bralec bosta nemara mislila, da jih ni bilo in so se tudi evan-
geličanke strogo držale besed sv. Pavla, »naj žene tudi v vaših Cerkvah
molčijo« (1 Kor 14,34). Sonja Domröse, duhovnica hannoverske dežel-
ne cerkve A.V. iz Nemčije, v delu Frauen der Reformationszeit (Ženske v
času reformacije), ki je prvič izšlo leta 2010 pri uveljavljeni založbi Van-
denhoeck & Ruprecht, tak pogled zavrne na podlagi osmih portretov
soudeleženk reformacije. Knjigo odlikuje poljuden pristop do proble-
matike, kar olajša njeno razumevanje ter lahko služi kot uvod tudi za
znanstveno raziskovanje, četudi je izbor omejen le na pripadnice A.V.
in večidel na nemške dežele Svetega rimskega cesarstva v prvi polovi-
ci in sredi 16. stoletja.
Po predgovoru in krajšem uvodu v čas reformacije do augsburške-
ga verskega miru leta 1555 se Domröse posveti verjetno najbolj znani
nemški reformatorki, Arguli von Grumbach (r. von Stauff, 1492–1554).
Bavarsko-frankovska plemkinja, ki ji je teološko podkovanost prizna-
val tudi Luther, s katerim si je redno dopisovala, se je bila zaradi svoje-
ga spola prisiljena v teološke debate vključiti posredno. Čeprav je to sto-
rila enako umno in strastno kot slavni doktor, je v akademskih krogih,
katerih odziva si je želela, ostala ignorirana. Ne pa tudi neznana. Vsaj v
nemških deželah je postala razvpita, ko se je leta 1523 vključila v spor
zaradi izgona nekega Melanchtonovega učenca z Univerze Ingolstadt,
ki jo je vodil Johann Eck. Za svoje orodje je izbrala najmodernejše, kar
ji je bilo na voljo: v letih 1523/24 je izdala osem letakov, ki so skupaj do-
segli naklado 30.000 izvodov. V njih se je, teološko izvrstno podkova-
na, kot sploh prva ženska javno (z imenom in priimkom) zavzela za re-
formacijske ideje.
Na koliko drugih je s tem vplivala, je moč le ugibati, vsekakor pa na
meščansko hči iz turingijskega Eisenberga, Ursulo Weyda (r. Zschöppe-
ritz, ok. 1504–ok. 1570). Leta 1524 se je z letakom javno ostro odzva-
la na »bukvico«, ki jo je zoper Luthra natisnil nek saški opat. Enako
kot Argula von Grumbach je Ursula s svojim teološkim znanjem lahko
444
