Page 216 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 216
razgledi, vpogledi
pobegnila iz samostana magdalenk, je dejanje upravičila v 69 členih. V
enem je zaobljubo samostanskemu življenju sledeč Luthru označila za
človeško izmišljijo, hkrati pa jo povsem po svoje primerjala s »zakono-
lomom«, češ da jo je za Kristusovo nevesto naredil že krst. Ursulini ar-
gumenti za izstop iz samostana so bili še istega leta natisnjeni, spremno
besedo pa je spisal Martin Luther, ki jih je zelo cenil.
Ursuli sledi najmanj smiselna umestitev v knjigo, saj Wibrandis
Rosenblatt (1504–1564) v njej nastopa bolj kot ne zgolj kot žena refor-
matorjev, predvsem Oekolampada, Wolfganga Capita in Bucerja. Po-
udarek poglavja je namreč primarno posvečen njenim možem in refor-
maciji v zgornjem Porenju, o Wibrandis pa je komaj kaj besede.
Drugače je z vojvodinjo in regentko ene od entitet razdeljene vojvo-
dine Braunschweig-Lüneburg, Elisabeth von Calenburg-Göttingen (r.
von Brandenburg, 1510–1558). Bila je ena prvih (1542) kneginj, ki so na
svojem ozemlju samostojno vpeljale reformacijo. »Dojilja cerkve«, kot
se je poimenovala, je reformacijo spodbujala tako z oblastne funkcije
kot avtorica predgovora za deželni cerkveni red in s sodelovanjem na
vizitacijah pa tudi sicer. Kot laična teologinja je izdala še vladarski pri-
ročnik za svojega sina, ki je sicer ostal brez haska, zakonski priročnik za
svojo hči, tolažilno knjigo za vdove in več verskih pesmi.
Zadnja reformatorka v knjigi je znana humanistična izobražen-
ka Olimpia Fulvia Morata (1526–1555) iz Ferrare. Olimpia je na dvo-
ru rodbine d‘Este zaslovela kot čudežni otrok, predvsem zaradi svojega
izjemnega znanja klasične latinščine in grščine. Njeno željo po znanju
sta stik z reformacijskimi idejami in njihov sprejem ponesla v »študij«
teologije. Ob začetku protireformacije v Ferrari je kot konfesionalna
emigrantka odšla v nemške dežele cesarstva, kjer pa jo je kmalu za-
jel vrtinec verskih vojn. Zaradi obvladovanja klasičnih jezikov ji je bilo
na univerzi v Heidelbergu leta 1555 ponujeno predavateljsko mesto za
grški jezik, kar je bil za ženske v šestnajstem in več naslednjih stoletjih
praktično le sen. Vendar službe, na smrt izčrpana zaradi mesecev bega
pred vojnim nasiljem, ni več mogla nastopiti.
Omejitvam zaradi spola, s katerimi so se tudi evangeličanke v cerk
venem življenju soočale vse do 20. stoletja, se Domröse posveti v dveh
446
pobegnila iz samostana magdalenk, je dejanje upravičila v 69 členih. V
enem je zaobljubo samostanskemu življenju sledeč Luthru označila za
človeško izmišljijo, hkrati pa jo povsem po svoje primerjala s »zakono-
lomom«, češ da jo je za Kristusovo nevesto naredil že krst. Ursulini ar-
gumenti za izstop iz samostana so bili še istega leta natisnjeni, spremno
besedo pa je spisal Martin Luther, ki jih je zelo cenil.
Ursuli sledi najmanj smiselna umestitev v knjigo, saj Wibrandis
Rosenblatt (1504–1564) v njej nastopa bolj kot ne zgolj kot žena refor-
matorjev, predvsem Oekolampada, Wolfganga Capita in Bucerja. Po-
udarek poglavja je namreč primarno posvečen njenim možem in refor-
maciji v zgornjem Porenju, o Wibrandis pa je komaj kaj besede.
Drugače je z vojvodinjo in regentko ene od entitet razdeljene vojvo-
dine Braunschweig-Lüneburg, Elisabeth von Calenburg-Göttingen (r.
von Brandenburg, 1510–1558). Bila je ena prvih (1542) kneginj, ki so na
svojem ozemlju samostojno vpeljale reformacijo. »Dojilja cerkve«, kot
se je poimenovala, je reformacijo spodbujala tako z oblastne funkcije
kot avtorica predgovora za deželni cerkveni red in s sodelovanjem na
vizitacijah pa tudi sicer. Kot laična teologinja je izdala še vladarski pri-
ročnik za svojega sina, ki je sicer ostal brez haska, zakonski priročnik za
svojo hči, tolažilno knjigo za vdove in več verskih pesmi.
Zadnja reformatorka v knjigi je znana humanistična izobražen-
ka Olimpia Fulvia Morata (1526–1555) iz Ferrare. Olimpia je na dvo-
ru rodbine d‘Este zaslovela kot čudežni otrok, predvsem zaradi svojega
izjemnega znanja klasične latinščine in grščine. Njeno željo po znanju
sta stik z reformacijskimi idejami in njihov sprejem ponesla v »študij«
teologije. Ob začetku protireformacije v Ferrari je kot konfesionalna
emigrantka odšla v nemške dežele cesarstva, kjer pa jo je kmalu za-
jel vrtinec verskih vojn. Zaradi obvladovanja klasičnih jezikov ji je bilo
na univerzi v Heidelbergu leta 1555 ponujeno predavateljsko mesto za
grški jezik, kar je bil za ženske v šestnajstem in več naslednjih stoletjih
praktično le sen. Vendar službe, na smrt izčrpana zaradi mesecev bega
pred vojnim nasiljem, ni več mogla nastopiti.
Omejitvam zaradi spola, s katerimi so se tudi evangeličanke v cerk
venem življenju soočale vse do 20. stoletja, se Domröse posveti v dveh
446
