Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 217
žiga oman
krajših sklepnih poglavjih. Podrobneje obdela predvsem kontradik-
torne Luthrove poglede na ženske. Srednjeveškim teološkim in druž-
benim pogledom na žensko kot v svojem bistvu grešno je nasproti
postavil žensko, kot prav tako božje bitje, kot je bil pojmovan moški,
blaženosti celibata pa zoperstavil blaženost zakonske zveze. Temelj le-
-te je za reformatorje sicer ostala prokreacija, četudi ne več grešna, ven-
dar so bile ženske še naprej zavezane k pokornosti možem, ki so ostali
»enakopravnejša« božja bitja. Tako se tudi sola scriptura sledeči teolo-
ški zametki enakopravnosti vseh kristjanov v božji službi v praksi še
več stoletij niso udejanjili v ženskih duhovnicah. Hkrati je reformaci-
ja z razpustitvijo samostanov ženskam v protestantskih deželah za več
stoletij odvzela edino pravo možnost za avtonomno življenje, s lavljenje
zakonske zveze pa je narekovalo hitre vnovične poroke, s čimer so v is-
tih deželah izginile tudi vdove, ki bi dlje časa ali do smrti samostojno
vodile kakšno obrt. Tudi zasebno je Luther nihal med pojmovanjem
žensk kot neprimernih za vodenje cerkve ali države ter spoštljivimi (do-
pisnimi) odnosi z Argulo von Grumbach, Katharino Zell in Elisabeth
von Calenburg-Göttingen.
Četudi so pretresi zgodnjega 16. stoletja omogočili delovanje laičnih
teologinj, kot so bile vse v delu obravnavane ženske z izjemo, kot kaže,
Wibrandis Rosenblatt, so družbena pričakovanja kaj kmalu zatrla
njihove težnje in teološke nastavke za enakopravnost med spoloma, vsaj
v večjih evangeličanskih cerkvah. Enakopravno ali vsaj enakopravnejše
delovanje v cerkvi je tudi v slednjih šele v 20. stoletju prineslo gibanje za
pravice žensk, v katerem so tudi v okviru svojih cerkva sodelovale tudi
evangeličanke.
https://doi.org/10.26493/2590-9754.13(26)443-447
447
krajših sklepnih poglavjih. Podrobneje obdela predvsem kontradik-
torne Luthrove poglede na ženske. Srednjeveškim teološkim in druž-
benim pogledom na žensko kot v svojem bistvu grešno je nasproti
postavil žensko, kot prav tako božje bitje, kot je bil pojmovan moški,
blaženosti celibata pa zoperstavil blaženost zakonske zveze. Temelj le-
-te je za reformatorje sicer ostala prokreacija, četudi ne več grešna, ven-
dar so bile ženske še naprej zavezane k pokornosti možem, ki so ostali
»enakopravnejša« božja bitja. Tako se tudi sola scriptura sledeči teolo-
ški zametki enakopravnosti vseh kristjanov v božji službi v praksi še
več stoletij niso udejanjili v ženskih duhovnicah. Hkrati je reformaci-
ja z razpustitvijo samostanov ženskam v protestantskih deželah za več
stoletij odvzela edino pravo možnost za avtonomno življenje, s lavljenje
zakonske zveze pa je narekovalo hitre vnovične poroke, s čimer so v is-
tih deželah izginile tudi vdove, ki bi dlje časa ali do smrti samostojno
vodile kakšno obrt. Tudi zasebno je Luther nihal med pojmovanjem
žensk kot neprimernih za vodenje cerkve ali države ter spoštljivimi (do-
pisnimi) odnosi z Argulo von Grumbach, Katharino Zell in Elisabeth
von Calenburg-Göttingen.
Četudi so pretresi zgodnjega 16. stoletja omogočili delovanje laičnih
teologinj, kot so bile vse v delu obravnavane ženske z izjemo, kot kaže,
Wibrandis Rosenblatt, so družbena pričakovanja kaj kmalu zatrla
njihove težnje in teološke nastavke za enakopravnost med spoloma, vsaj
v večjih evangeličanskih cerkvah. Enakopravno ali vsaj enakopravnejše
delovanje v cerkvi je tudi v slednjih šele v 20. stoletju prineslo gibanje za
pravice žensk, v katerem so tudi v okviru svojih cerkva sodelovale tudi
evangeličanke.
https://doi.org/10.26493/2590-9754.13(26)443-447
447
