Page 157 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 157
FRANCE NOVAK
razvoj stare predpone u-. Izjeme so redke, npr. v JPo 1578. Sklenemo
lahko, da je bila pri protestantskih piscih predpona v- s pozicijsko
varianto u- bogata in živa in zelo trdno zasidrana v jezikovni sistem.
Do mešanje predpone u- in v- ni prihajalo, prihajalo pa je do mešanja
v-ja in u-ja.
Nastane še vprašanje, kako v posplošenih popisih tega jezika
zapisovati te sestavljene glagole in njihove izpeljanke. DB 1584 je
razmeroma veliko opuščajev, niso pa vedno. Takratna teorija jezika
jih je po mojem mnenju obravnavala kot natančen popis sistema, ki
je pri poučevanju jezika zelo koristen, ni pa edino možen pri zapi-
sovanju jezika. Kot geslo v slovarju, ko gre za veliko posplošitev, bi
predlagal na primer vbežati, vboj, vbojnik, natančnejše pojavne dvojnice
bi pa dal na drugo mesto, recimo v oklepaj za iztočnico.
Nastane še vprašanje, kako zapisati te besede v popisu besedja
jezika 16. stoletja. Po mojem mnenju bi bila slaba informacija, če bi
izhajali iz današnje oblike jezika. Zbiralci gradiva tako načelo pogosto
upoštevajo, da se stvar preveč ne zapleta. Ker gre pri Slovarju jezika
slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja za enoten sistem, je treba
izhajati iz norme takratnega časa, tako bi pisali kot iztočnico pred-
pono v- oziroma pozicijsko varianto u-. Tako naj bo tudi v Besedišču
jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki se zdaj pripravlja. Na
razmerje med današnjim in takratnim jezikom lahko opozorimo z
vodilkami, npr. ubežati prim. vbežati. S kazalkami se pa nakazuje
obdelava notranje strukture. Če ima beseda več tipov zapisov, bo
nakazano s kazalkami, kje so obdelani, npr. v’yti gl. vjiti; vuiti gl. uiti
ipd. Za dela, v katerih je prišlo do mešanja u-ja in v-ja, bodo obvezne
kazalke tipa ubežati gl. vbežati, saj ni rečeno, da vsak bralec pozna
pravila, ki so pripeljala do mešanja u-ja in v-ja.
155
razvoj stare predpone u-. Izjeme so redke, npr. v JPo 1578. Sklenemo
lahko, da je bila pri protestantskih piscih predpona v- s pozicijsko
varianto u- bogata in živa in zelo trdno zasidrana v jezikovni sistem.
Do mešanje predpone u- in v- ni prihajalo, prihajalo pa je do mešanja
v-ja in u-ja.
Nastane še vprašanje, kako v posplošenih popisih tega jezika
zapisovati te sestavljene glagole in njihove izpeljanke. DB 1584 je
razmeroma veliko opuščajev, niso pa vedno. Takratna teorija jezika
jih je po mojem mnenju obravnavala kot natančen popis sistema, ki
je pri poučevanju jezika zelo koristen, ni pa edino možen pri zapi-
sovanju jezika. Kot geslo v slovarju, ko gre za veliko posplošitev, bi
predlagal na primer vbežati, vboj, vbojnik, natančnejše pojavne dvojnice
bi pa dal na drugo mesto, recimo v oklepaj za iztočnico.
Nastane še vprašanje, kako zapisati te besede v popisu besedja
jezika 16. stoletja. Po mojem mnenju bi bila slaba informacija, če bi
izhajali iz današnje oblike jezika. Zbiralci gradiva tako načelo pogosto
upoštevajo, da se stvar preveč ne zapleta. Ker gre pri Slovarju jezika
slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja za enoten sistem, je treba
izhajati iz norme takratnega časa, tako bi pisali kot iztočnico pred-
pono v- oziroma pozicijsko varianto u-. Tako naj bo tudi v Besedišču
jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki se zdaj pripravlja. Na
razmerje med današnjim in takratnim jezikom lahko opozorimo z
vodilkami, npr. ubežati prim. vbežati. S kazalkami se pa nakazuje
obdelava notranje strukture. Če ima beseda več tipov zapisov, bo
nakazano s kazalkami, kje so obdelani, npr. v’yti gl. vjiti; vuiti gl. uiti
ipd. Za dela, v katerih je prišlo do mešanja u-ja in v-ja, bodo obvezne
kazalke tipa ubežati gl. vbežati, saj ni rečeno, da vsak bralec pozna
pravila, ki so pripeljala do mešanja u-ja in v-ja.
155
