Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 156
RAZPRAVE, [TUDIJE
njavanje samo v nekaterih pisavah (kurziva). Zato tega pojava ne
moremo šteti med odločilne o predponi. Iz takega posebnega polo-
žaja se je navada širila tudi v navadne pisave. Povsem zanesljiv ta vzrok
ni, morda je šlo zlasti za iskanje najprimernejše oblike. Natančno
načelno ločevanje med v- in u- je bilo vpeljano šele v DB 1584. Analiza
rabe je pokazala, da je predpona v- močna in tudi v zapisovanju
neproblematična. Zamenjavanje predpone v- na začetku besed je tudi
zelo omejeno. Znotraj oblik ima pa pisava u-ja in v-ja povsem svoje-
vrsten značaj. Tako lahko sklenemo, da je za vse pomene, ki jih imajo
glagoli s predpono v-, ta enotna.
Največji problem, ki so ga čutili, je bil, če je prišlo do podvojitve v-
ja. Trubar in sprva ali deloma tudi drugi so ta položaj reševali po
formuli, da so dali na začetek v, drugi v pa spremenili v u: *vveneti bi
Trubar zapisal vueneti. V tej obliki je besedo težko prebrati, zapis
očitno glasovno ni resničen, zanesljivo pa kaže na težavno mesto.
Trubarjevo formulo sta prevzela tudi Dalmatin (na začetku) in
Juričič. Krelj in Tulščak uporabljata tip uveneti, ki je v DB 1584 zmagal,
kjer je ta tip zapisovan kot uveneti in u’veneti. Ta model bi lahko
kasneje služil kot vzorec za uvajanje u-ja v težavnejših položajih, a žal
se tako ni zgodilo, kajti že Metelko, kar smo že omenili, je vpeljal
ločevanje predpone v- in u- na pomenski podlagi. Pri protestantih pa
je bila uporabljana predpona v- s pozicijsko varianto u- za vse pomene.
Na druge glasovne probleme protestantje niso posebej opozarjali,
čeprav gradivo kaže, da jih je bilo še nekaj. Prvi tak problem je bila
sestava v-iti, ker so opažali, da je ta sestava glasovno drugačna kot v
besedah tipa videti, visok. Zapisi glagola kažejo, da je bil na meji
morfemov protetični j. Zapise vyti, v’yti, vijti bi lahko glasovno prebrali
vjiti. Ta model je bil pri protestantih najbolj razširjen. Vzporeden
vzorec za rešitev težavnega glasovnega položaja je bil ujevski s protezo
vuiti, danes bi to bilo uiti; ta model pri protestantih ni zmagal, verjetno
je pa vplival na kasnejši razvoj.
Nekaj glagolov ima občasno obliko s predpono u-, vendar je
glagolov ali oblik resnično malo; seveda, če ne štejemo med glagole s
predpono u- tiste glagole, ki so dobili u- zaradi vprašanja pisave in
tiska. Glagol užgati in družina ima pri vseh piscih ves čas predpono u-,
na kar trdno kaže proteza – vužgati. Taki zgledi kažejo na poseben
154
njavanje samo v nekaterih pisavah (kurziva). Zato tega pojava ne
moremo šteti med odločilne o predponi. Iz takega posebnega polo-
žaja se je navada širila tudi v navadne pisave. Povsem zanesljiv ta vzrok
ni, morda je šlo zlasti za iskanje najprimernejše oblike. Natančno
načelno ločevanje med v- in u- je bilo vpeljano šele v DB 1584. Analiza
rabe je pokazala, da je predpona v- močna in tudi v zapisovanju
neproblematična. Zamenjavanje predpone v- na začetku besed je tudi
zelo omejeno. Znotraj oblik ima pa pisava u-ja in v-ja povsem svoje-
vrsten značaj. Tako lahko sklenemo, da je za vse pomene, ki jih imajo
glagoli s predpono v-, ta enotna.
Največji problem, ki so ga čutili, je bil, če je prišlo do podvojitve v-
ja. Trubar in sprva ali deloma tudi drugi so ta položaj reševali po
formuli, da so dali na začetek v, drugi v pa spremenili v u: *vveneti bi
Trubar zapisal vueneti. V tej obliki je besedo težko prebrati, zapis
očitno glasovno ni resničen, zanesljivo pa kaže na težavno mesto.
Trubarjevo formulo sta prevzela tudi Dalmatin (na začetku) in
Juričič. Krelj in Tulščak uporabljata tip uveneti, ki je v DB 1584 zmagal,
kjer je ta tip zapisovan kot uveneti in u’veneti. Ta model bi lahko
kasneje služil kot vzorec za uvajanje u-ja v težavnejših položajih, a žal
se tako ni zgodilo, kajti že Metelko, kar smo že omenili, je vpeljal
ločevanje predpone v- in u- na pomenski podlagi. Pri protestantih pa
je bila uporabljana predpona v- s pozicijsko varianto u- za vse pomene.
Na druge glasovne probleme protestantje niso posebej opozarjali,
čeprav gradivo kaže, da jih je bilo še nekaj. Prvi tak problem je bila
sestava v-iti, ker so opažali, da je ta sestava glasovno drugačna kot v
besedah tipa videti, visok. Zapisi glagola kažejo, da je bil na meji
morfemov protetični j. Zapise vyti, v’yti, vijti bi lahko glasovno prebrali
vjiti. Ta model je bil pri protestantih najbolj razširjen. Vzporeden
vzorec za rešitev težavnega glasovnega položaja je bil ujevski s protezo
vuiti, danes bi to bilo uiti; ta model pri protestantih ni zmagal, verjetno
je pa vplival na kasnejši razvoj.
Nekaj glagolov ima občasno obliko s predpono u-, vendar je
glagolov ali oblik resnično malo; seveda, če ne štejemo med glagole s
predpono u- tiste glagole, ki so dobili u- zaradi vprašanja pisave in
tiska. Glagol užgati in družina ima pri vseh piscih ves čas predpono u-,
na kar trdno kaže proteza – vužgati. Taki zgledi kažejo na poseben
154
