Page 152 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 152
RAZPRAVE, [TUDIJE
na veliko število slikanih epitafov. Ti so bili brez dvoma naročnikom
finančno lažje dostopni, poleg tega pa so dopuščali upodobitev
večjega števila motivov. V deželah, ki jih protireformacija ni osiroma-
šila protestantske umetnosti, so tovrstni epitafi 16. stoletja v velikem
številu razobešeni znotraj cerkva, največkrat na mestih, kjer bi v
katoliških cerkvah pričakovali stranske oltarje. Mnogokrat so prevzeli
tudi obliko le-teh. Na Slovenskem se je do danes ohranil le slikani
epitaf otrok iz družine Khisl v cerkvi na Pristavi pri Polhovem Grad-
cu.44 Večina ostalih na les slikanih epitafov se je brez dvoma okoli
leta 1600 skupaj z drugimi umetninami in tiski znašla na grmadah.
Še manj je znanega o epitafih, slikanih neposredno na steno, ki so
nekoč, tako kot na Nemškem in na Avstrijskem Koroškem, morali
krasiti stene pokopališč, ali pa so bili po srednjeveški tradiciji kot
spominska obeležje izdelani poleg klesanih znotraj cerkva. Na Slo-
venskem morda še obstoječi tovrstni spomeniki niso bili odkriti,
vendar pa se je v graškem arhivu ohranila risba, ki najverjetneje
predstavlja eno tovrstnih poslikav. Gre za epitaf bratov Erazma in
Sebastijana Schrattenbacha iz leta 1590, ki je nekoč stal v župnijski
cerkvi v Radljah ob Dravi (slika 5).45 Na spodnjem delu sta poleg
družinskega grba upodobljena klečeča brata v vojni opravi, na zgor-
njem delu pa je upodobljen skrajno nenavaden motiv: Kristus v
spremstvu treh (!) apostolov steguje roke proti klečečemu možu v
bojni opravi, za katerim stoji večja skupina ljudi v orientalskih nošah
z velikim lisastim psom ob nogah.
Morda je bila za radeljski epitaf kot predloga uporabljena grafika
Virgila Solisa s podobo pred Kristusom klečečega vojskovodje iz
44 O tem tudi: CEVC 1981, str. 82.
45 StLA, Handschrift 28/5, str. 797. Nagrobnik je dala narediti njuna sestra
Suzana Schrattenbach, ki je bila od 1584 sicer priorka dominikanskega
samostana v Radljah, kar v 16. stoletju ni nujno pomenilo pripadnosti
katoliški veri. Družina Schrattenbach je bila zelo aktivna znotraj
reformacijske vere, med drugim so sodelovali tudi pri izgradnji govške cerkve.
O umrlih bratih iz dokumentov sicer ni znano veliko, po opravah pa bi
lahko predvidevali, da sta bila oba v vojaški službi. Stadl je v svojem
genealoškem delu sicer zapisal, da naj bi Sebastijan umrl brez nasledstva
šele leta 1591, vendar gre glede na letnico in napis na epitafu verjetno za
pomoto. StLA, Handschrift 28/5, str. 729.
150
na veliko število slikanih epitafov. Ti so bili brez dvoma naročnikom
finančno lažje dostopni, poleg tega pa so dopuščali upodobitev
večjega števila motivov. V deželah, ki jih protireformacija ni osiroma-
šila protestantske umetnosti, so tovrstni epitafi 16. stoletja v velikem
številu razobešeni znotraj cerkva, največkrat na mestih, kjer bi v
katoliških cerkvah pričakovali stranske oltarje. Mnogokrat so prevzeli
tudi obliko le-teh. Na Slovenskem se je do danes ohranil le slikani
epitaf otrok iz družine Khisl v cerkvi na Pristavi pri Polhovem Grad-
cu.44 Večina ostalih na les slikanih epitafov se je brez dvoma okoli
leta 1600 skupaj z drugimi umetninami in tiski znašla na grmadah.
Še manj je znanega o epitafih, slikanih neposredno na steno, ki so
nekoč, tako kot na Nemškem in na Avstrijskem Koroškem, morali
krasiti stene pokopališč, ali pa so bili po srednjeveški tradiciji kot
spominska obeležje izdelani poleg klesanih znotraj cerkva. Na Slo-
venskem morda še obstoječi tovrstni spomeniki niso bili odkriti,
vendar pa se je v graškem arhivu ohranila risba, ki najverjetneje
predstavlja eno tovrstnih poslikav. Gre za epitaf bratov Erazma in
Sebastijana Schrattenbacha iz leta 1590, ki je nekoč stal v župnijski
cerkvi v Radljah ob Dravi (slika 5).45 Na spodnjem delu sta poleg
družinskega grba upodobljena klečeča brata v vojni opravi, na zgor-
njem delu pa je upodobljen skrajno nenavaden motiv: Kristus v
spremstvu treh (!) apostolov steguje roke proti klečečemu možu v
bojni opravi, za katerim stoji večja skupina ljudi v orientalskih nošah
z velikim lisastim psom ob nogah.
Morda je bila za radeljski epitaf kot predloga uporabljena grafika
Virgila Solisa s podobo pred Kristusom klečečega vojskovodje iz
44 O tem tudi: CEVC 1981, str. 82.
45 StLA, Handschrift 28/5, str. 797. Nagrobnik je dala narediti njuna sestra
Suzana Schrattenbach, ki je bila od 1584 sicer priorka dominikanskega
samostana v Radljah, kar v 16. stoletju ni nujno pomenilo pripadnosti
katoliški veri. Družina Schrattenbach je bila zelo aktivna znotraj
reformacijske vere, med drugim so sodelovali tudi pri izgradnji govške cerkve.
O umrlih bratih iz dokumentov sicer ni znano veliko, po opravah pa bi
lahko predvidevali, da sta bila oba v vojaški službi. Stadl je v svojem
genealoškem delu sicer zapisal, da naj bi Sebastijan umrl brez nasledstva
šele leta 1591, vendar gre glede na letnico in napis na epitafu verjetno za
pomoto. StLA, Handschrift 28/5, str. 729.
150
