Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 151
DA[A PAHOR
na bolj oddaljenem novem pokopališču, so mu morda svojci postavili
tudi spominsko ploščo v cerkvi bliže svojemu domu.40
Do danes so se na Slovenskem ohranili predvsem klesani prote-
stantski epitafi, ki so razsejani po celi deželi.41 V večjih skupinah jih
najdemo predvsem na Slovenskem Štajerskem: ob župnijski cerkvi v
Celju, Mariboru, na mestu nekdanjega pokopališča v Vurberku, … V
Ljubljani se jih je več ohranilo ob cerkvi sv. Petra, kjer so si pripadniki
nove vere prilastili starejše pokopališče, prav tako se je ohranila
skupina v frančiškanski cerkvi v Novem mestu, ki so jo prevzeli
lutrovci, … Ti epitafi, za katere bi lahko predvidevali, da so zelo
majhen ohranjen del nekdanjega opusa, obsegajo celoten kvalitativni
spekter. Za bogatejše naročnike so bili izdelani razkošnejši spomeniki,
kot je npr. epitaf za Sigismunda Schrotta42 v stranski ladji celjske
župnijske cerkve, medtem ko so navadni meščani dobili preprostejše,
skoraj šablonsko izdelane plošče.43
Poleg klesanih epitafov so v 16. stoletju izdelovali tudi kovinske in
slikane epitafe. Medtem, ko so bili prvi zaradi cene in zahtevnosti
izdelave brez dvoma redkejši (kasneje pa praviloma reciklirani zlasti
za izdelavo topov za časa vojne), pa bi morali v 16. stoletju računati
40 V večini cerkva znotraj mest so si ob koncu 16. stoletja protestanti prisvojili
svoja mesta za pridiganje. To je bilo mogoče predvsem zaradi nastavljanja
lastnih predikantov, kjer so pri oltarjih imele posamične protestantske
družine beneficije. Po drugi strani pa je izredno veliko župnikov vsaj deloma
simpatiziralo z novo vero.
41 Osnovno delo na to temo: CEVC 1981.
42 O Sigismundu Schrottu v arhivskih virih za Celjsko ni znano mnogo, vendar
pa je močna pripadnost reformaciji ostala močno zasidrana v njegovi družini.
Med drugim je bil Adam Schrott eden glavnih pobudnikov za izgradnjo
govške cerkve, v začetku 17. stoletja pa se je kot večina članov družine izselil
v tujino. V Regensburg se je za časa protireformacijske čistke leta 1628 v
starosti oseminsedemdestih let preselila tudi Sigismundova hči Genovefa.
Tri leta kasneje je umrla in bila pokopana prav na pokopališču sv. Lazarja,
za katerega so bili izdelanih zgoraj omenjeni ikonografski programi. StLA
Exulantenkartei Doblinger, Familienreihe M-Z. Le leto dni po njeni smrti
je bavarska vojska demolirala celotno tamkajšnje pokopališče.
43 Včasih je težko ločevati protestantske in katoliške epitafe 16. stoletja, med
drugim tudi zato, ker so bili največkrat delo istih kamnoseških mojstrov.
Tema je preobširna za razpravo na tem mestu.
149
na bolj oddaljenem novem pokopališču, so mu morda svojci postavili
tudi spominsko ploščo v cerkvi bliže svojemu domu.40
Do danes so se na Slovenskem ohranili predvsem klesani prote-
stantski epitafi, ki so razsejani po celi deželi.41 V večjih skupinah jih
najdemo predvsem na Slovenskem Štajerskem: ob župnijski cerkvi v
Celju, Mariboru, na mestu nekdanjega pokopališča v Vurberku, … V
Ljubljani se jih je več ohranilo ob cerkvi sv. Petra, kjer so si pripadniki
nove vere prilastili starejše pokopališče, prav tako se je ohranila
skupina v frančiškanski cerkvi v Novem mestu, ki so jo prevzeli
lutrovci, … Ti epitafi, za katere bi lahko predvidevali, da so zelo
majhen ohranjen del nekdanjega opusa, obsegajo celoten kvalitativni
spekter. Za bogatejše naročnike so bili izdelani razkošnejši spomeniki,
kot je npr. epitaf za Sigismunda Schrotta42 v stranski ladji celjske
župnijske cerkve, medtem ko so navadni meščani dobili preprostejše,
skoraj šablonsko izdelane plošče.43
Poleg klesanih epitafov so v 16. stoletju izdelovali tudi kovinske in
slikane epitafe. Medtem, ko so bili prvi zaradi cene in zahtevnosti
izdelave brez dvoma redkejši (kasneje pa praviloma reciklirani zlasti
za izdelavo topov za časa vojne), pa bi morali v 16. stoletju računati
40 V večini cerkva znotraj mest so si ob koncu 16. stoletja protestanti prisvojili
svoja mesta za pridiganje. To je bilo mogoče predvsem zaradi nastavljanja
lastnih predikantov, kjer so pri oltarjih imele posamične protestantske
družine beneficije. Po drugi strani pa je izredno veliko župnikov vsaj deloma
simpatiziralo z novo vero.
41 Osnovno delo na to temo: CEVC 1981.
42 O Sigismundu Schrottu v arhivskih virih za Celjsko ni znano mnogo, vendar
pa je močna pripadnost reformaciji ostala močno zasidrana v njegovi družini.
Med drugim je bil Adam Schrott eden glavnih pobudnikov za izgradnjo
govške cerkve, v začetku 17. stoletja pa se je kot večina članov družine izselil
v tujino. V Regensburg se je za časa protireformacijske čistke leta 1628 v
starosti oseminsedemdestih let preselila tudi Sigismundova hči Genovefa.
Tri leta kasneje je umrla in bila pokopana prav na pokopališču sv. Lazarja,
za katerega so bili izdelanih zgoraj omenjeni ikonografski programi. StLA
Exulantenkartei Doblinger, Familienreihe M-Z. Le leto dni po njeni smrti
je bavarska vojska demolirala celotno tamkajšnje pokopališče.
43 Včasih je težko ločevati protestantske in katoliške epitafe 16. stoletja, med
drugim tudi zato, ker so bili največkrat delo istih kamnoseških mojstrov.
Tema je preobširna za razpravo na tem mestu.
149
