Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 150
RAZPRAVE, [TUDIJE
oblike.38 Na notranji strani so jasno vidne velike niše, v katerih bi
lahko pričakovali klesane oziroma slikane epitafe, na zgornjem pasu
niš pa so postavljeni nekakšni medaljoni (slikani ali klesani?). Znotraj
samega pokopališča sta vidna zgolj preprosta križa, ki sta bržkone
zaznamovala grobove. Več o sami postavitvi pokopališča, ki ga je
skupaj z mnogimi drugimi le nekaj let kasneje razdejala protirefor-
macija, ni znanega, tema pa si brez dvoma zasluži natančnejših
raziskav na podlagi arhivskega gradiva.
Pokopavanje izven mestnih središč je s seboj prineslo tudi razcvet
epitafov. Že od časa srednjega veka naprej sami grobovi niso pomenili
prostora obujanja spomina na mrtvo osebo, kot to poznamo danes,
temveč so temu služili epitafi – spominske plošče. Pokopališča so
bila namreč premajhna, da bi zadostila potrebo po pokopu mnogih
umrlih (zlasti v času raznih epidemij), zato so bili grobovi zelo
kratkotrajne narave, saj so jih navadno vedno znova uporabili vsakih
nekaj let.39 Pokopavanje s krstami je bilo zaradi tega zelo redko, za to
pa je bilo treba plačati poseben davek. Finančno močnejše družine
oziroma posamezniki so zato namesto nagrobnikov dali izdelati
epitafe, ki so jih dali vzidati v cerkvene zidove, včasih tudi v obzidje,
kjer je bila verjetnost za njihov dolgotrajnejši obstoj večja. Pogosto
so bili ljudje pokopani tudi daleč stran od svojih domov, zlasti v času
vojn, in tudi v teh primerih so jim dali svojci izdelati spominske
plošče.
16. stoletje je še povečalo število takšnih spomenikov. V tem času
je namreč porasla politična in finančna moč meščanstva ter plemstva,
izdelava epitafa pa je postalo skoraj nenapisano pravilo in zelo
pogosto tudi edini kos umetnine, ki jo je posameznik naročil za časa
svojega življenja. Nova vera je brez dvoma še dvignila samozavest
naročnikov pri izdelavi tovrstnih plošč, nova pokopališča pa so
zagotovila tudi nova mesta. Morda bi lahko računali tudi na izdelavo
epitafov izven samega mesta pokopa; če je bil član družine pokopan
38 O pokopališču med drugim tudi: STELE 1929, str. 394; ŠUMI 1987, str.
199. O uničenju pokopališča že: VALVASOR 1689, XI, str. 115
39 O srednjeveškem načinu pokopavanja: SÖRRIES 2003 s starejšo literaturo.
148
oblike.38 Na notranji strani so jasno vidne velike niše, v katerih bi
lahko pričakovali klesane oziroma slikane epitafe, na zgornjem pasu
niš pa so postavljeni nekakšni medaljoni (slikani ali klesani?). Znotraj
samega pokopališča sta vidna zgolj preprosta križa, ki sta bržkone
zaznamovala grobove. Več o sami postavitvi pokopališča, ki ga je
skupaj z mnogimi drugimi le nekaj let kasneje razdejala protirefor-
macija, ni znanega, tema pa si brez dvoma zasluži natančnejših
raziskav na podlagi arhivskega gradiva.
Pokopavanje izven mestnih središč je s seboj prineslo tudi razcvet
epitafov. Že od časa srednjega veka naprej sami grobovi niso pomenili
prostora obujanja spomina na mrtvo osebo, kot to poznamo danes,
temveč so temu služili epitafi – spominske plošče. Pokopališča so
bila namreč premajhna, da bi zadostila potrebo po pokopu mnogih
umrlih (zlasti v času raznih epidemij), zato so bili grobovi zelo
kratkotrajne narave, saj so jih navadno vedno znova uporabili vsakih
nekaj let.39 Pokopavanje s krstami je bilo zaradi tega zelo redko, za to
pa je bilo treba plačati poseben davek. Finančno močnejše družine
oziroma posamezniki so zato namesto nagrobnikov dali izdelati
epitafe, ki so jih dali vzidati v cerkvene zidove, včasih tudi v obzidje,
kjer je bila verjetnost za njihov dolgotrajnejši obstoj večja. Pogosto
so bili ljudje pokopani tudi daleč stran od svojih domov, zlasti v času
vojn, in tudi v teh primerih so jim dali svojci izdelati spominske
plošče.
16. stoletje je še povečalo število takšnih spomenikov. V tem času
je namreč porasla politična in finančna moč meščanstva ter plemstva,
izdelava epitafa pa je postalo skoraj nenapisano pravilo in zelo
pogosto tudi edini kos umetnine, ki jo je posameznik naročil za časa
svojega življenja. Nova vera je brez dvoma še dvignila samozavest
naročnikov pri izdelavi tovrstnih plošč, nova pokopališča pa so
zagotovila tudi nova mesta. Morda bi lahko računali tudi na izdelavo
epitafov izven samega mesta pokopa; če je bil član družine pokopan
38 O pokopališču med drugim tudi: STELE 1929, str. 394; ŠUMI 1987, str.
199. O uničenju pokopališča že: VALVASOR 1689, XI, str. 115
39 O srednjeveškem načinu pokopavanja: SÖRRIES 2003 s starejšo literaturo.
148
