Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 163
BARBARA @ABOTA
Bil je veletrgovec in podjetnik ter je s svojimi posli silno obogatel.
Njegova trgovska dejavnost je bila tesno povezana s trgovsko družbo
Khisl-Weilhamer, ki jo je ustanovil z družabnikom Janezom Weilha-
merjem. Trgovala sta na velike razdalje in razpredla svoje zveze do
južne Nemčije in Salzburga, v Furlanijo in v srednjo ter južno Italijo
pa tudi v kvarnerski mesti Reko in Senj ter na Hrvaško.
Družba Khisl-Weilhamer je leta 1541 na dražbi kupila steklarno
na Novem trgu in z njo združene pravice ter si z nakupom izposlovala
tudi deželnoknežji privilegij iz leta 1526 za izdelavo beneškega stekla
in steklenih izdelkov. V steklarni je do leta 1547 delovalo kar 14
mojstrov – muranskih steklarjev.3
Že leta 1527 je imel Vid v lasti mlin na Gradaščici, za katerega je
njegov pooblaščenec Volbenk Schwär, kranjski deželni pisar, še isto
leto dosegel zaščitni privilegij.4 Skupaj z družabnikom je leta 1531
dobil dovoljenje nadvojvode Ferdinanda za postavitev treh mlinov
na ladjah na Ljubljanici blizu mesta in sicer za dobo 20 let brez
dajatev. Leto pred tem sta ob Ljubljanici v kraju Fužine postavila tudi
železarno oziroma manufakturno podjetje, za delo pa najela 15
strokovnih delavcev – mojstrov iz Italije. Podjetje je izdelovalo različno
orožje in topovske krogle za ugledne naročnike, med katere je sodil
tudi neapeljski kralj.5 Poleg železarne so bile tu tudi fužine bakra
(1529), ki ga je družba prodajala na Reko, in topilnica svinca v Litiji.6
Vid Khisl je kar nekajkrat z različnimi poslanstvi potoval na dvor,
deželi pa je služil tudi kot tajni obveščevalec.
Poleg hiše v mestu, ki je stala pred škofijo,7 je Vid posedoval tudi
travnik pred Gradiščem in njivo pred Vicedomskimi vrati: to je leta
3 F. Gestrin, Italijanski vplivi na organizacijske oblike gospodarskega razvoja v Sloveniji
do 16. stoletja, v: Kronika 32, 1984, št. 1, str. 13.
4 S. Vilfan, B. Otorepec, V. Valenčič, Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16.
stoletja, v: SAZU, Viri za zgodovino Slovencev, zv. 8, Ljubljana 1986, str. 38.
5 F. Gestrin, Oris zgodovine Ljubljane od XVI. do XVIII. stoletja, v: Kronika 11,
1963, št. 3, str. 139.
6 M. Kos, Ljubljanske steklarne in njihovi izdelki v 16. stoletju, v: Kronika 39, 1991,
št. 3, str. 16.
7 ZAL, LJU 346, Rokopisni elaborati: Vladislav Fabjančič, Knjiga ljubljanskih
hiš in njih stanovalcev, III. del, Okraj Veliki trg, glej: Pred škofijo 3, fol. 726
(tipkopis).
161
Bil je veletrgovec in podjetnik ter je s svojimi posli silno obogatel.
Njegova trgovska dejavnost je bila tesno povezana s trgovsko družbo
Khisl-Weilhamer, ki jo je ustanovil z družabnikom Janezom Weilha-
merjem. Trgovala sta na velike razdalje in razpredla svoje zveze do
južne Nemčije in Salzburga, v Furlanijo in v srednjo ter južno Italijo
pa tudi v kvarnerski mesti Reko in Senj ter na Hrvaško.
Družba Khisl-Weilhamer je leta 1541 na dražbi kupila steklarno
na Novem trgu in z njo združene pravice ter si z nakupom izposlovala
tudi deželnoknežji privilegij iz leta 1526 za izdelavo beneškega stekla
in steklenih izdelkov. V steklarni je do leta 1547 delovalo kar 14
mojstrov – muranskih steklarjev.3
Že leta 1527 je imel Vid v lasti mlin na Gradaščici, za katerega je
njegov pooblaščenec Volbenk Schwär, kranjski deželni pisar, še isto
leto dosegel zaščitni privilegij.4 Skupaj z družabnikom je leta 1531
dobil dovoljenje nadvojvode Ferdinanda za postavitev treh mlinov
na ladjah na Ljubljanici blizu mesta in sicer za dobo 20 let brez
dajatev. Leto pred tem sta ob Ljubljanici v kraju Fužine postavila tudi
železarno oziroma manufakturno podjetje, za delo pa najela 15
strokovnih delavcev – mojstrov iz Italije. Podjetje je izdelovalo različno
orožje in topovske krogle za ugledne naročnike, med katere je sodil
tudi neapeljski kralj.5 Poleg železarne so bile tu tudi fužine bakra
(1529), ki ga je družba prodajala na Reko, in topilnica svinca v Litiji.6
Vid Khisl je kar nekajkrat z različnimi poslanstvi potoval na dvor,
deželi pa je služil tudi kot tajni obveščevalec.
Poleg hiše v mestu, ki je stala pred škofijo,7 je Vid posedoval tudi
travnik pred Gradiščem in njivo pred Vicedomskimi vrati: to je leta
3 F. Gestrin, Italijanski vplivi na organizacijske oblike gospodarskega razvoja v Sloveniji
do 16. stoletja, v: Kronika 32, 1984, št. 1, str. 13.
4 S. Vilfan, B. Otorepec, V. Valenčič, Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16.
stoletja, v: SAZU, Viri za zgodovino Slovencev, zv. 8, Ljubljana 1986, str. 38.
5 F. Gestrin, Oris zgodovine Ljubljane od XVI. do XVIII. stoletja, v: Kronika 11,
1963, št. 3, str. 139.
6 M. Kos, Ljubljanske steklarne in njihovi izdelki v 16. stoletju, v: Kronika 39, 1991,
št. 3, str. 16.
7 ZAL, LJU 346, Rokopisni elaborati: Vladislav Fabjančič, Knjiga ljubljanskih
hiš in njih stanovalcev, III. del, Okraj Veliki trg, glej: Pred škofijo 3, fol. 726
(tipkopis).
161
