Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 167
BARBARA @ABOTA
Notranjost gradu opisujeta tudi Valvasor in Radics.24 Sobe so bile
lepo in umetniško opremljene, strop in opaž pa okrašena s krasno
slikarijo najimenitnejših umetnikov. V družbi vzgojiteljev so tu rasli
njegovi otroci, v grajski kapeli pa je družina mogla prisostvovati
protestantskemu bogoslužju.
V Ljubljani je po očetu podedoval hišo pred škofijo, ki jo je
nadvojvoda Karel 18. junija 1560 oprostil dajatev, in pristavo na
Poljanah. Na Fužinah je posedoval že omenjeni grad, kovačijo, valjal-
nico irhovine, male fužine, steklarno, v graščini navadni mlin, na
desnem bregu (nasproti gradu) pa mlin za papir, ki ga je postavil leta
1579. Papir, izdelan v fužinskem papirnem mlinu, je imel svoj vodni
znak (grb Khislov). Papirni mlin je bil manjši, zato je bila tudi
proizvodnja papirja temu primerna. Deloval je do leta 1593.25
V lasti oziroma zakupu je imel Janez tudi druga gospostva. Po
letu 1566 se omenja kot zastavni lastnik Križ pri Tržiču. Med letoma
1571 in 1582 je bil lastnik Novega dvora v Preddvoru, leta 1571
zastavni lastnik mariborskega mestnega gradu, med letoma 1575 in
1593 pa njegov zakupnik, v zastavni lasti je imel tudi deželnoknežji
fevd Konjice (1572–1592). Bil je lastnik Slovenj Gradca (1573–1578),
Kieselsteina (1578–1592), pred letom 1587 Lisičjega, po letu 1574 pa
tudi Rotenturna v Slovenj Gradcu. Ob koncu življenja si je kupil še
Lanšprež (1592–1593), bil pa je tudi najemnik Pišec (1590–1593) in
Sevnice (1590–1593) ter glavar oziroma zakupnik Postojne (1593).26
Kar nekaj besede je imel tudi pri podržavljenju idrijskega rudnika.
Zaradi njegovih prizadevanj se je nadvojvoda Karel odločil za nakup
Idrije, da bi s tem postal gospodarsko in politično bolj samostojen v
odnosu do notranjeavstrijskih deželnih stanov. Pogodba je bila skle-
njena 21. aprila 1575, ko je vladar kupil delnice 43 idrijskih delničarjev
za 170.000 goldinarjev.27
24 J. V. Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, XI. knjiga, Laybach – Nürnberg
1689, str. 295; P. Radics, Umeteljnost in umeteljna obrtnost Slovencev, v: LMS,
Ljubljana 1880, str. 27.
25 J. Šorn, Razvoj papirnice Vevče, Ljubljana 1956, str. 11–12; S. Kopriva, Ljubljana
skozi čas, Ljubljana 1991, str. 79.
26 I. Jakič, Vsi slovenski gradovi, Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1999,
str. 440.
27 J. Koropec, Mi smo tu – veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985, str. 68.
165
Notranjost gradu opisujeta tudi Valvasor in Radics.24 Sobe so bile
lepo in umetniško opremljene, strop in opaž pa okrašena s krasno
slikarijo najimenitnejših umetnikov. V družbi vzgojiteljev so tu rasli
njegovi otroci, v grajski kapeli pa je družina mogla prisostvovati
protestantskemu bogoslužju.
V Ljubljani je po očetu podedoval hišo pred škofijo, ki jo je
nadvojvoda Karel 18. junija 1560 oprostil dajatev, in pristavo na
Poljanah. Na Fužinah je posedoval že omenjeni grad, kovačijo, valjal-
nico irhovine, male fužine, steklarno, v graščini navadni mlin, na
desnem bregu (nasproti gradu) pa mlin za papir, ki ga je postavil leta
1579. Papir, izdelan v fužinskem papirnem mlinu, je imel svoj vodni
znak (grb Khislov). Papirni mlin je bil manjši, zato je bila tudi
proizvodnja papirja temu primerna. Deloval je do leta 1593.25
V lasti oziroma zakupu je imel Janez tudi druga gospostva. Po
letu 1566 se omenja kot zastavni lastnik Križ pri Tržiču. Med letoma
1571 in 1582 je bil lastnik Novega dvora v Preddvoru, leta 1571
zastavni lastnik mariborskega mestnega gradu, med letoma 1575 in
1593 pa njegov zakupnik, v zastavni lasti je imel tudi deželnoknežji
fevd Konjice (1572–1592). Bil je lastnik Slovenj Gradca (1573–1578),
Kieselsteina (1578–1592), pred letom 1587 Lisičjega, po letu 1574 pa
tudi Rotenturna v Slovenj Gradcu. Ob koncu življenja si je kupil še
Lanšprež (1592–1593), bil pa je tudi najemnik Pišec (1590–1593) in
Sevnice (1590–1593) ter glavar oziroma zakupnik Postojne (1593).26
Kar nekaj besede je imel tudi pri podržavljenju idrijskega rudnika.
Zaradi njegovih prizadevanj se je nadvojvoda Karel odločil za nakup
Idrije, da bi s tem postal gospodarsko in politično bolj samostojen v
odnosu do notranjeavstrijskih deželnih stanov. Pogodba je bila skle-
njena 21. aprila 1575, ko je vladar kupil delnice 43 idrijskih delničarjev
za 170.000 goldinarjev.27
24 J. V. Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, XI. knjiga, Laybach – Nürnberg
1689, str. 295; P. Radics, Umeteljnost in umeteljna obrtnost Slovencev, v: LMS,
Ljubljana 1880, str. 27.
25 J. Šorn, Razvoj papirnice Vevče, Ljubljana 1956, str. 11–12; S. Kopriva, Ljubljana
skozi čas, Ljubljana 1991, str. 79.
26 I. Jakič, Vsi slovenski gradovi, Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1999,
str. 440.
27 J. Koropec, Mi smo tu – veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985, str. 68.
165
