Page 235 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 235
SIMONA MENONI
besede poročila o Odrešenikovem vstajenju: »Ko je minila sobota …«
(Mr 16,1) in Matejev začetek poročila o zadnji večerji: »Prvi dan
opresnikov pa so učenci pristopili k Jezusu in rekli: ’Kje, hočeš, da ti pripra-
vimo pasho?’« (Mt 26,17). Čeprav se torej ikonografska sestava motivov
naslanja na katoliško izročilo, lahko glede na najmočneje izražene
poudarke v danem ikonografskem sestavu, sklenemo, da je duh, ki se
v celoti slikarije izraža, protestantski.
Da je v primeru t. i. Lutrove kleti v Sevnici nedvomno šlo za
poslikavo protestantskemu bogoslužju namenjenega prostora, pa nas
prepričuje še – seveda ob premišljeno izbrani ikonografiji prizorov –
v poslikavo prefinjeno umeščena upodobitev vrtnice, Luthrove rože.
Vrtnica zavzema osrednje mesto v cvetlični in vitičasti ornamentiki,
ki prepreda zahodno stran loka banjastega oboka, kjer je premišljeno
postavljena ob bok motivu Vera icon, torej Kristusovi podobi na
temenu loka z upodobitvami pametnih in nespametnih devic, s čimer
je jasno izražena ne le pripadnost Luthrovemu nauku, ampak tudi
ena izmed poglavitnih dogem protestantizma – solus Christus. Luth-
rovo heraldično znamenje je kot prepoznaven simbol za luteranstvo
znano od leta 1519, ko je Wolfgang Stöckel v Leipzigu publiciral Luth-
rovo pridigo Ein Sermon gepredigt zu Leipzig auf dem Schloß am Tag Petri
und Pauli im 19. Jahr z naslovnim lesorezom, ki prikazuje Luthrovo
podobo, obdano z napisom ter grbom z Luthrovo rožo (slika 17).22
22 Herbert Immenkötter, Zeit der Entscheidungen. Luther 1517–1520, v: Martin
Luther und die Reformation in Deutschland. Ausstellung zum 500. Geburts-
tag Martin Luthers, veranstaltet vom Germanischen Nationalmuseum Nürn-
berg in Zusammenarbeit mit dem Verein für Reformationsgeschichte, ur.
Gerhard Bott, Nürnberg 1983, 174. – V pismu Lazarju Spenglerju 8. julija
1530 je Luther natančno razložil pomen svojega emblema: »Das erste sollte ein
Kreuz sein – schwarz – im Herzen, das seine natürliche Farbe hätte. Denn so man von
Herzen glaubt, wird gerecht … Solch Herz soll mitten in einer weißen Rose stehen,
anzeigen, dass der Glaube Freude, Trost und Freiede gibt… darum soll die Rose weiß
und nicht rot sein; denn weiße Farbe ist der Geister und aller Engel Farbe. Solche Rose
steht im himmelfarbenen Feld, dass solche Freude im Geist und Glauben ein Anfang ist
der himmlischche Freude zukünfig … Und um solch ein Feld einen goldenen Ring, dass
solche Seligkeit im Himmel ewig währt und kein Ende hat und auch köstlich über alle
Freude und Güter, wie das Gold edelste köstlichste Erz ist …« (Martin Luther, Werke.
Kritische Gesamtausgabe. Briefwechsel, 18, Weimar 1930–85, 445).
233
besede poročila o Odrešenikovem vstajenju: »Ko je minila sobota …«
(Mr 16,1) in Matejev začetek poročila o zadnji večerji: »Prvi dan
opresnikov pa so učenci pristopili k Jezusu in rekli: ’Kje, hočeš, da ti pripra-
vimo pasho?’« (Mt 26,17). Čeprav se torej ikonografska sestava motivov
naslanja na katoliško izročilo, lahko glede na najmočneje izražene
poudarke v danem ikonografskem sestavu, sklenemo, da je duh, ki se
v celoti slikarije izraža, protestantski.
Da je v primeru t. i. Lutrove kleti v Sevnici nedvomno šlo za
poslikavo protestantskemu bogoslužju namenjenega prostora, pa nas
prepričuje še – seveda ob premišljeno izbrani ikonografiji prizorov –
v poslikavo prefinjeno umeščena upodobitev vrtnice, Luthrove rože.
Vrtnica zavzema osrednje mesto v cvetlični in vitičasti ornamentiki,
ki prepreda zahodno stran loka banjastega oboka, kjer je premišljeno
postavljena ob bok motivu Vera icon, torej Kristusovi podobi na
temenu loka z upodobitvami pametnih in nespametnih devic, s čimer
je jasno izražena ne le pripadnost Luthrovemu nauku, ampak tudi
ena izmed poglavitnih dogem protestantizma – solus Christus. Luth-
rovo heraldično znamenje je kot prepoznaven simbol za luteranstvo
znano od leta 1519, ko je Wolfgang Stöckel v Leipzigu publiciral Luth-
rovo pridigo Ein Sermon gepredigt zu Leipzig auf dem Schloß am Tag Petri
und Pauli im 19. Jahr z naslovnim lesorezom, ki prikazuje Luthrovo
podobo, obdano z napisom ter grbom z Luthrovo rožo (slika 17).22
22 Herbert Immenkötter, Zeit der Entscheidungen. Luther 1517–1520, v: Martin
Luther und die Reformation in Deutschland. Ausstellung zum 500. Geburts-
tag Martin Luthers, veranstaltet vom Germanischen Nationalmuseum Nürn-
berg in Zusammenarbeit mit dem Verein für Reformationsgeschichte, ur.
Gerhard Bott, Nürnberg 1983, 174. – V pismu Lazarju Spenglerju 8. julija
1530 je Luther natančno razložil pomen svojega emblema: »Das erste sollte ein
Kreuz sein – schwarz – im Herzen, das seine natürliche Farbe hätte. Denn so man von
Herzen glaubt, wird gerecht … Solch Herz soll mitten in einer weißen Rose stehen,
anzeigen, dass der Glaube Freude, Trost und Freiede gibt… darum soll die Rose weiß
und nicht rot sein; denn weiße Farbe ist der Geister und aller Engel Farbe. Solche Rose
steht im himmelfarbenen Feld, dass solche Freude im Geist und Glauben ein Anfang ist
der himmlischche Freude zukünfig … Und um solch ein Feld einen goldenen Ring, dass
solche Seligkeit im Himmel ewig währt und kein Ende hat und auch köstlich über alle
Freude und Güter, wie das Gold edelste köstlichste Erz ist …« (Martin Luther, Werke.
Kritische Gesamtausgabe. Briefwechsel, 18, Weimar 1930–85, 445).
233
