Page 328 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 328
KRKORONNIKIAKA
Vasko Simoniti
GOVOR OB ODPRTJU RAZSTAVE
V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE
6. 3. 2008
Ob bogatem programu v počastitev 500. obletnice Trubarjevega
rojstva se spričo splošnega poznavanja tega moža morda kdo vpraša:
Kaj drugega kot izraz spoštovanja do njega lahko doživimo na iz-
vedbah tega programa? Ni bilo o njem povedano že vse, tako glede
njegove osebnosti in njegovih del kot tudi pomena tako za slovensko
kulturo kot evangeličansko skupnost v Sloveniji? Ali pa prek njego-
vega delovanja iščemo svoj smisel ali oporo za svoje delo v današnjem
času?
Seveda nas 500. obletnica njegovega rojstva lahko obvezuje k
iskanju morebitnih novosti – a za večino je bolj priložnost za to, da si
obudimo njegovo podobo in se vprašamo, kakšen je bil, kako se je
opredeljeval do svojega časa in okolja, kaj je storil in zakaj je torej ta
podoba tako živa še po tolikih stoletjih.
Kot prvi slovenski avtor knjig je preživel vso tisto torturo, ki jo je
moral prestati marsikakšen avtor velike slave: delati/pisati v skrajno
težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razmerah, prihranjeno mu je
bilo le to, da ni več doživel uničujočega vala protireformacije in s tem
sežiga skoraj vseh protestantskih knjig. Pri vsem tem pa je zagrizeno
in nepopustljivo že za živa napredoval k svojemu velikemu cilju – in
umrl menda v prepričanju, da je svoje poslanstvo izpolnil. Torej
dosegel cilj.
Po njegovi smrti je sicer več kakor dve stoletji kazalo, da se je
zmotil, da je bilo njegovo delo zaman, toda pozneje, to je v slabih
zadnjih dveh stoletjih, skoraj ni bilo vidnejšega slovenskega pisca, ki
se ne bi posvečal Trubarjevemu življenju, jeziku, prevodom, vsebini
njegovih del in sploh njegovemu pomenu za Slovence. V 20. stoletju,
326
Vasko Simoniti
GOVOR OB ODPRTJU RAZSTAVE
V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE
6. 3. 2008
Ob bogatem programu v počastitev 500. obletnice Trubarjevega
rojstva se spričo splošnega poznavanja tega moža morda kdo vpraša:
Kaj drugega kot izraz spoštovanja do njega lahko doživimo na iz-
vedbah tega programa? Ni bilo o njem povedano že vse, tako glede
njegove osebnosti in njegovih del kot tudi pomena tako za slovensko
kulturo kot evangeličansko skupnost v Sloveniji? Ali pa prek njego-
vega delovanja iščemo svoj smisel ali oporo za svoje delo v današnjem
času?
Seveda nas 500. obletnica njegovega rojstva lahko obvezuje k
iskanju morebitnih novosti – a za večino je bolj priložnost za to, da si
obudimo njegovo podobo in se vprašamo, kakšen je bil, kako se je
opredeljeval do svojega časa in okolja, kaj je storil in zakaj je torej ta
podoba tako živa še po tolikih stoletjih.
Kot prvi slovenski avtor knjig je preživel vso tisto torturo, ki jo je
moral prestati marsikakšen avtor velike slave: delati/pisati v skrajno
težavnih, včasih celo smrtno nevarnih razmerah, prihranjeno mu je
bilo le to, da ni več doživel uničujočega vala protireformacije in s tem
sežiga skoraj vseh protestantskih knjig. Pri vsem tem pa je zagrizeno
in nepopustljivo že za živa napredoval k svojemu velikemu cilju – in
umrl menda v prepričanju, da je svoje poslanstvo izpolnil. Torej
dosegel cilj.
Po njegovi smrti je sicer več kakor dve stoletji kazalo, da se je
zmotil, da je bilo njegovo delo zaman, toda pozneje, to je v slabih
zadnjih dveh stoletjih, skoraj ni bilo vidnejšega slovenskega pisca, ki
se ne bi posvečal Trubarjevemu življenju, jeziku, prevodom, vsebini
njegovih del in sploh njegovemu pomenu za Slovence. V 20. stoletju,
326
