Page 330 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 330
KRONIKA
Derendingenu po njegovem drugem izgnanstvu iz naših dežel, ni bil
pravi dom, ampak zdomstvo, ki so ga najbrž močno zaznamovala
dotedanja preganjanja, zaplembe premoženja in druge nadloge. Toda
vse te muke ga niso zlomile, saj se ni pustil onemogočiti in ni utihnil.
Pri svoji vztrajnosti pa je vendarle imel tudi nekaj sreče; tu mislim
na dejstvo, da je imel nekatere izvrstne učitelje, pozneje pa tudi nekaj
zaščitnikov, ob pomoči katerih je lahko uresničeval svoje zamisli. Tu
mislim na primer na tržaškega škofa Bonoma, razgledanega in tole-
rantnega humanista, ob katerem se je Trubar oblikoval v izobra-
ženega svetovljana in patriota, ki je jezik svojih rojakov imel nadvse
rad, najbrž tudi po Bonomovi zaslugi, saj je bil Bonomo naklonjen
slovenščini. V Trstu je namreč Trubar pridigal slovensko. Kajti na-
klonjenost prominence tistega časa do jezika, ki so ga govorili le
podložniki oziroma tlačani, se pravi, hlapci in dekle, tedaj kljub
vsemu ni bila nekaj samoumevnega. Sam Martin Luther, sicer v
verskih rečeh nemara Trubarjev vrhovni zgled, je bil na primer do
jezika svojih drugorodnih rojakov, to je Lužiških Srbov, katerih vasi
so obkrožale Wittenberg, izrazito odbojen, zato po mnenju nekaterih
prevod Novega testamenta v lužiško srbščino (leta 1548) niti po njegovi
smrti ni bil natisnjen, ampak je ostal v rokopisu. Če k temu prištejem
Trubarjeve šole na Dunaju in Salzburgu, razumevajoče imenitnike
in teologe na Württemberškem, stike z visokimi reformatorji (kore-
spondenca s Zwinglijevim naslednikom v vodstvu züriške reformi-
rane cerkve Bullingerjem), je mogoče reči, da je bil Trubar v stiku z
intelektualnimi in verskimi vrhovi, čez katere je šel »duh časa« in je
torej navdihoval tudi njega, slovenskega verskega prenovitelja.
Samo v takšni kondiciji se je lahko lotil nečesa neverjetnega:
zapisovati svoj jezik in pisati v njem knjige, se pravi uporabljati jezik,
ki ga v pisni obliki tako rekoč še ni bilo. To je lahko storil samo
izjemno bister in delaven človek, ki ga bistveno označuje ljubezen do
domovine – tista ljubezen, o kateri že Ivan Prijatelj poroča, da je
prevzela celo »odločnega katoličana« Jerneja Kopitarja, ki je rekel, da
ga »Trubarjeva velika ljubezen do domovine popolnoma razorožuje
proti njegovim protestantskim naukom«.
Toda nič manj nas najbrž ne vznemirja Trubarjeva kritika zaosta-
losti in nekulturnosti tedanjih Slovencev, kritika, ki je samo izraz
328
Derendingenu po njegovem drugem izgnanstvu iz naših dežel, ni bil
pravi dom, ampak zdomstvo, ki so ga najbrž močno zaznamovala
dotedanja preganjanja, zaplembe premoženja in druge nadloge. Toda
vse te muke ga niso zlomile, saj se ni pustil onemogočiti in ni utihnil.
Pri svoji vztrajnosti pa je vendarle imel tudi nekaj sreče; tu mislim
na dejstvo, da je imel nekatere izvrstne učitelje, pozneje pa tudi nekaj
zaščitnikov, ob pomoči katerih je lahko uresničeval svoje zamisli. Tu
mislim na primer na tržaškega škofa Bonoma, razgledanega in tole-
rantnega humanista, ob katerem se je Trubar oblikoval v izobra-
ženega svetovljana in patriota, ki je jezik svojih rojakov imel nadvse
rad, najbrž tudi po Bonomovi zaslugi, saj je bil Bonomo naklonjen
slovenščini. V Trstu je namreč Trubar pridigal slovensko. Kajti na-
klonjenost prominence tistega časa do jezika, ki so ga govorili le
podložniki oziroma tlačani, se pravi, hlapci in dekle, tedaj kljub
vsemu ni bila nekaj samoumevnega. Sam Martin Luther, sicer v
verskih rečeh nemara Trubarjev vrhovni zgled, je bil na primer do
jezika svojih drugorodnih rojakov, to je Lužiških Srbov, katerih vasi
so obkrožale Wittenberg, izrazito odbojen, zato po mnenju nekaterih
prevod Novega testamenta v lužiško srbščino (leta 1548) niti po njegovi
smrti ni bil natisnjen, ampak je ostal v rokopisu. Če k temu prištejem
Trubarjeve šole na Dunaju in Salzburgu, razumevajoče imenitnike
in teologe na Württemberškem, stike z visokimi reformatorji (kore-
spondenca s Zwinglijevim naslednikom v vodstvu züriške reformi-
rane cerkve Bullingerjem), je mogoče reči, da je bil Trubar v stiku z
intelektualnimi in verskimi vrhovi, čez katere je šel »duh časa« in je
torej navdihoval tudi njega, slovenskega verskega prenovitelja.
Samo v takšni kondiciji se je lahko lotil nečesa neverjetnega:
zapisovati svoj jezik in pisati v njem knjige, se pravi uporabljati jezik,
ki ga v pisni obliki tako rekoč še ni bilo. To je lahko storil samo
izjemno bister in delaven človek, ki ga bistveno označuje ljubezen do
domovine – tista ljubezen, o kateri že Ivan Prijatelj poroča, da je
prevzela celo »odločnega katoličana« Jerneja Kopitarja, ki je rekel, da
ga »Trubarjeva velika ljubezen do domovine popolnoma razorožuje
proti njegovim protestantskim naukom«.
Toda nič manj nas najbrž ne vznemirja Trubarjeva kritika zaosta-
losti in nekulturnosti tedanjih Slovencev, kritika, ki je samo izraz
328
