Page 331 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 331
KRONIKA
druge strani te iste ljubezni, o kateri je pisal tudi Mirko Rupel. V
pismu, ki ga je skupaj s Kreljem napisal Bohoriču (1565), je rečeno:
»Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno
kulturno zaostalost naše ožje domovine: saj je prava sramota, kako
se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje
duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici
občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in
delo ter z nami vred napeti vse sile,da mu napravijo konec!« Ukrep za
odpravo takšnega stanja je Trubar videl zlasti v obiskovanju šol, zato
si je prizadeval, da bi jih bile deležne najnižje plasti prebivalstva. V
Cerkovni ordningi v posebnem dostavku pravi: »… en vsaki pridigar
inu farmošter ima tudi per suje fari eniga šulmojstra oli mežnarja
imejti inu držati, da te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu
kmetiške otroke vuči slovenski brati inu pisati, ta katekizmus zred [=
vred] s to kratko izlago izvuna [= na pamet] povejdati.«
Po drugi strani pa, priznajmo, navedena kritična misel skoraj po
petsto letih še ni izgubila vse svoje veljave, saj je »bedno rovtarstvo«
lahko ime za marsikakšen današnji pojav – le da je zdaj včasih videti,
da je bolj značilno za kakšnega novopečenega mogočnika kot pripad-
nika najnižje družbene plasti. Kot na drugi strani prav tako ni ravno
pogosto, da bi vsi imenitni in premožni bili voljni združiti svoje želje
in gorečnost za to, da bi napravili konec temu »bednemu rovtarstvu«.
Že ob bežnem pregledu Trubarjevega dela in življenja je torej
mogoče ugotoviti, da je bil v marsičem človek našega časa: ustvarjalec,
bistveno zaznamovan z usodo migranta, soočen z neznosno krutostjo
časa, nenehno v kritičnem razmerju do okolja, evropsko razgledan in
zato v položaju, da je bil lahko brezkompromisen v obrambi svojega
nazora in ciljev, a tudi, kot je nekoč zapisal že omenjeni Prijatelj,
strpen in razumevajoč. Z vsem tem njegov veliki patriotizem ni v
nasprotju z njegovim izbranim poslanstvom, ampak se z njim logično
dopolnjuje. To je lahko živa spodbuda sodobnikom, ki jim je potem-
takem že zdavnaj in seveda prvi v marsičem »zarisal« njihov profil in
pogoje, zaradi katerih prava ustvarjalnost ne more nikoli usahniti.
Program prireditev ob 500. obletnici Primoža Trubarja potemtakem
ni samo počastitev tega moža, temveč tudi zgled in opora za vse, ki z
delom skušamo presegati – zdaj upajmo vendarle v boljših razmerah
329
druge strani te iste ljubezni, o kateri je pisal tudi Mirko Rupel. V
pismu, ki ga je skupaj s Kreljem napisal Bohoriču (1565), je rečeno:
»Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno
kulturno zaostalost naše ožje domovine: saj je prava sramota, kako
se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje
duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici
občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in
delo ter z nami vred napeti vse sile,da mu napravijo konec!« Ukrep za
odpravo takšnega stanja je Trubar videl zlasti v obiskovanju šol, zato
si je prizadeval, da bi jih bile deležne najnižje plasti prebivalstva. V
Cerkovni ordningi v posebnem dostavku pravi: »… en vsaki pridigar
inu farmošter ima tudi per suje fari eniga šulmojstra oli mežnarja
imejti inu držati, da te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu
kmetiške otroke vuči slovenski brati inu pisati, ta katekizmus zred [=
vred] s to kratko izlago izvuna [= na pamet] povejdati.«
Po drugi strani pa, priznajmo, navedena kritična misel skoraj po
petsto letih še ni izgubila vse svoje veljave, saj je »bedno rovtarstvo«
lahko ime za marsikakšen današnji pojav – le da je zdaj včasih videti,
da je bolj značilno za kakšnega novopečenega mogočnika kot pripad-
nika najnižje družbene plasti. Kot na drugi strani prav tako ni ravno
pogosto, da bi vsi imenitni in premožni bili voljni združiti svoje želje
in gorečnost za to, da bi napravili konec temu »bednemu rovtarstvu«.
Že ob bežnem pregledu Trubarjevega dela in življenja je torej
mogoče ugotoviti, da je bil v marsičem človek našega časa: ustvarjalec,
bistveno zaznamovan z usodo migranta, soočen z neznosno krutostjo
časa, nenehno v kritičnem razmerju do okolja, evropsko razgledan in
zato v položaju, da je bil lahko brezkompromisen v obrambi svojega
nazora in ciljev, a tudi, kot je nekoč zapisal že omenjeni Prijatelj,
strpen in razumevajoč. Z vsem tem njegov veliki patriotizem ni v
nasprotju z njegovim izbranim poslanstvom, ampak se z njim logično
dopolnjuje. To je lahko živa spodbuda sodobnikom, ki jim je potem-
takem že zdavnaj in seveda prvi v marsičem »zarisal« njihov profil in
pogoje, zaradi katerih prava ustvarjalnost ne more nikoli usahniti.
Program prireditev ob 500. obletnici Primoža Trubarja potemtakem
ni samo počastitev tega moža, temveč tudi zgled in opora za vse, ki z
delom skušamo presegati – zdaj upajmo vendarle v boljših razmerah
329
