Page 208 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 208
portreti
notenju pomena slovenskega protestantizma in širjenju dobrega imena
Cerkve doma ter v tujini mu je Evangeličanska cerkev augsburške vero-
izpovedi v Sloveniji ob dnevu reformacije in 500-letnici začetka refor-
macije (leta 2017) v zahvalo podelila tudi Trubarjevo plaketo.
Sodeloval je na številnih konferencah, okroglih mizah, simpozijih in
strokovnih posvetih doma in v tujini, kjer je predstavljal rezultate svoje-
ga znanstveno-raziskovalnega dela. Prav tako je svoje delo predstavljal
tudi skozi prispevke v različnih in številnih publikacijah, ki jih je celo
vrsto tudi urejal. Sadove reformacije, kot jih je rad poimenoval in s ka-
terimi se je sistematično ukvarjal več desetletij, je predstavljal in pribli-
ževal skozi različne aktivnosti na premnogih dogodkih, si nadvse pri-
zadeval prekmursko zgodovino približati vsem po Sloveniji, prav tako
izven naših meja. Pri tem seveda ni šlo brez prekmurščine kot velike
posebnosti Prekmurja, katere velik zagovornik je bil. Kot tak je tudi na
podlagi zgodovinskih dejstev zagovarjal tezo, da je prekmurščina jezik
in ne narečje ter da ima le prekmurski jezik pravo dvojino.
Najine poti s Francem Kuzmičem oziroma Ferijem, kot sem ga spo-
znala in poznala, so se srečale pred desetletjem, ko me je kot radovedno
mlado raziskovalko modro usmerjal, spodbujal, mi svetoval in me vodil
po poti, ki me je tudi uspešno pripeljala do zaključka. S posebnim zani-
manjem je spremljal moje raziskovalno področje, saj je tega pred mano
podrobneje obdelal le Ivan Škafar v svoji disertaciji »Prekmurski del bek
sinskega arhidiakonata do leta 1400«, ki je bila objavljena posthumno
leta 1979. Sama sem se namreč lotila kulturne podobe v jugovzhodnem
Prekmurju v zgodnjem novem veku in ta del Prekmurja je spadal prav v
omenjeni arhidiakonat. Najino sodelovanje pa se z beksinskim arhidia
konatom ni končalo, ampak še okrepilo in poglobilo, prav tako naju je
začelo povezovati vse več poti, na katerih sva vse pogosteje skupaj iska-
la sledi preteklosti in reševala uganke prekmurske zgodovine, predsta-
vljala in tudi zapisovala našo bogato kulturno dediščino. Kot je zapisal
Cicero: »Vita mortuorum in memoria est posita vivorum/Mrtvi živijo v
spominu živih«. In to v večnem.
https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(27)201-206
206
notenju pomena slovenskega protestantizma in širjenju dobrega imena
Cerkve doma ter v tujini mu je Evangeličanska cerkev augsburške vero-
izpovedi v Sloveniji ob dnevu reformacije in 500-letnici začetka refor-
macije (leta 2017) v zahvalo podelila tudi Trubarjevo plaketo.
Sodeloval je na številnih konferencah, okroglih mizah, simpozijih in
strokovnih posvetih doma in v tujini, kjer je predstavljal rezultate svoje-
ga znanstveno-raziskovalnega dela. Prav tako je svoje delo predstavljal
tudi skozi prispevke v različnih in številnih publikacijah, ki jih je celo
vrsto tudi urejal. Sadove reformacije, kot jih je rad poimenoval in s ka-
terimi se je sistematično ukvarjal več desetletij, je predstavljal in pribli-
ževal skozi različne aktivnosti na premnogih dogodkih, si nadvse pri-
zadeval prekmursko zgodovino približati vsem po Sloveniji, prav tako
izven naših meja. Pri tem seveda ni šlo brez prekmurščine kot velike
posebnosti Prekmurja, katere velik zagovornik je bil. Kot tak je tudi na
podlagi zgodovinskih dejstev zagovarjal tezo, da je prekmurščina jezik
in ne narečje ter da ima le prekmurski jezik pravo dvojino.
Najine poti s Francem Kuzmičem oziroma Ferijem, kot sem ga spo-
znala in poznala, so se srečale pred desetletjem, ko me je kot radovedno
mlado raziskovalko modro usmerjal, spodbujal, mi svetoval in me vodil
po poti, ki me je tudi uspešno pripeljala do zaključka. S posebnim zani-
manjem je spremljal moje raziskovalno področje, saj je tega pred mano
podrobneje obdelal le Ivan Škafar v svoji disertaciji »Prekmurski del bek
sinskega arhidiakonata do leta 1400«, ki je bila objavljena posthumno
leta 1979. Sama sem se namreč lotila kulturne podobe v jugovzhodnem
Prekmurju v zgodnjem novem veku in ta del Prekmurja je spadal prav v
omenjeni arhidiakonat. Najino sodelovanje pa se z beksinskim arhidia
konatom ni končalo, ampak še okrepilo in poglobilo, prav tako naju je
začelo povezovati vse več poti, na katerih sva vse pogosteje skupaj iska-
la sledi preteklosti in reševala uganke prekmurske zgodovine, predsta-
vljala in tudi zapisovala našo bogato kulturno dediščino. Kot je zapisal
Cicero: »Vita mortuorum in memoria est posita vivorum/Mrtvi živijo v
spominu živih«. In to v večnem.
https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(27)201-206
206
