Page 85 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 85
Jonatan Vinkler
ČEŠKI BRATJE – 560 LET
II: Po Luthrovem nastopu – med reformo in politiko
Po Luthrovem nastopu 1517. so se češki bratje znašli pred dvojim po-
membnim vprašanjem. Prvo je izhajalo že iz mentalne razlike med po-
budami, ki so k cerkveni reformi napotile wittenberškega profesorja, in
tistimi, poglavitnimi za češke reformatorje. Luther je namreč črpal iz
lastne subjektivne zavesti in želje novoveškega individuuma po goto-
vosti odrešitve, ki da se zavoljo uklenjene volje izmika prav vsakomur,
ne glede na množino in kvaliteto dobrih del posamičnika. Češki brat-
je pa so stavili na ideji očiščenja obstoječe cerkve; slednje da temelji na
»pravilnem« branju Svetega pisma in na ponovni uveljavitvi le-tega kot
edinega odločilnega vodnika za vse bitje in nehanje vseh ter vsakogar
na tem svetu. Kot udje ene Kristusove splošne cerkve so se, vsakdo med
njimi, poleg sedanjosti šteli za vključene tudi v celotni njeni preteklosti
od apostolov preko prednikejskih očetov, sholastike, Wycleffea in Husa
do sodobnosti (Molnár 1948, 15).
Vprašanje je bilo torej položeno na mentalitetno os srednji vek – novi
vek oz. tradicija – novatorstvo: Ali je nosilec reforme individuum ali in-
stitucija? Poteka reforma »od zgoraj«, s ponovno prilagoditvijo cerkve-
ne strukture Svetemu pismu, in seže šele nato do vsakega posameznega
vernika, ali pa je reforma nujna posledica reformiranega posameznika?
Drugo vprašanje pa je bilo povezano z dejstvom, da po letu 1517 če-
ški bratje niso bili več edino reformacijsko žarišče v Srednji Evropi. Zato
so se morali vprašati, ali naj vztrajajo pri svojih miselnih temeljih oz.
kako naj se ravnajo do luteranskega gibanja, iz katerega utegne nasta-
83
ČEŠKI BRATJE – 560 LET
II: Po Luthrovem nastopu – med reformo in politiko
Po Luthrovem nastopu 1517. so se češki bratje znašli pred dvojim po-
membnim vprašanjem. Prvo je izhajalo že iz mentalne razlike med po-
budami, ki so k cerkveni reformi napotile wittenberškega profesorja, in
tistimi, poglavitnimi za češke reformatorje. Luther je namreč črpal iz
lastne subjektivne zavesti in želje novoveškega individuuma po goto-
vosti odrešitve, ki da se zavoljo uklenjene volje izmika prav vsakomur,
ne glede na množino in kvaliteto dobrih del posamičnika. Češki brat-
je pa so stavili na ideji očiščenja obstoječe cerkve; slednje da temelji na
»pravilnem« branju Svetega pisma in na ponovni uveljavitvi le-tega kot
edinega odločilnega vodnika za vse bitje in nehanje vseh ter vsakogar
na tem svetu. Kot udje ene Kristusove splošne cerkve so se, vsakdo med
njimi, poleg sedanjosti šteli za vključene tudi v celotni njeni preteklosti
od apostolov preko prednikejskih očetov, sholastike, Wycleffea in Husa
do sodobnosti (Molnár 1948, 15).
Vprašanje je bilo torej položeno na mentalitetno os srednji vek – novi
vek oz. tradicija – novatorstvo: Ali je nosilec reforme individuum ali in-
stitucija? Poteka reforma »od zgoraj«, s ponovno prilagoditvijo cerkve-
ne strukture Svetemu pismu, in seže šele nato do vsakega posameznega
vernika, ali pa je reforma nujna posledica reformiranega posameznika?
Drugo vprašanje pa je bilo povezano z dejstvom, da po letu 1517 če-
ški bratje niso bili več edino reformacijsko žarišče v Srednji Evropi. Zato
so se morali vprašati, ali naj vztrajajo pri svojih miselnih temeljih oz.
kako naj se ravnajo do luteranskega gibanja, iz katerega utegne nasta-
83
