Page 86 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 86
razprave, študije
ti cerkev, ki bo imela v družbi znatno drugačno mesto in vpliv, kot je to
veljalo za češke brate.
V Luthru so češki bratje prepoznali predvsem nadaljevalca Husovega
dela (Říčan 1956, 29). S tem se je okrepila reformna smer celo v utrakvi-
stični cerkvi, toda Lukáš Praški je do nemške reformacije zavzel obota-
vljivo čakajočo držo. Slednja se je kmalu izkazala za neskladno z dina-
mičnim dogajanjem v češki bližini, kajti Luther je s svojimi nazori in
ravnanjem sprožil dialog s češkimi brati o sebi in temeljih cerkvene re-
forme. Luthrovo stališče, da za kristjana ni najpomembnejše vprašanje,
ali se pred hostijo klanja ali ne, je bilo za brata Lukáša malikovalstvo
najhujše sorte. Enako močno je češke brate vznemirjal Luthrov resolu-
tni poudarek na »zgolj milosti«, kar da lahko škodi cerkveni disciplini.
Kajpak tudi Luther ni bil brez ugovorov na račun čeških bratov. Ker brat
Lukáš ni imel nobenega razumevanja za nujno potrebo duhovnikov, da
bi obvladali biblične jezike, češki bratje svojih dušnih pastirjev niso po-
šiljali na univerzo in tako ti niso znali ne hebrejsko ne grško, še latinsko
ponavadi ne. Luther jim je zato očital pomanjkanje višje izobrazbe, češki
bratje pa so šele po Lukáševi smrti začeli sistematično gojiti humanistič-
no in teološko izobrazbo lastne duhovščine, kajti spoznali so, da slednja
ni v mentalni opreki s pobožnim življenjem posameznega vernika, niti
s Svetim pismom harmoniziranim delovanjem češkobratskih gmajn.
Poleg omenjenega je Luther postavil vprašaj tudi ob češkobratski teo-
logiji. Kot profesor teologije je namreč menil, da češki reformatorji svo-
jega nauka niso formulirali dovolj jasno. Zlasti zagatno se mu je zdelo
vprašanje krsta odraslih, tj. drugega krsta ob vstopu med češke brate, pa
tudi za celibat češkobratskih duhovnov ni kazal nobenega razumevanja.
Do izmenjave nazorov je prišlo v letih 1522–1524, in sicer tako preko od-
poslanstva čeških bratov v Wittenberg kot preko korespondence in ti-
ska. Dialog je bil na obeh straneh osredotočen na argumente, toda po-
dan je bil s prijaznostjo in obojestranskim spoštovanjem (Říčan 1956, 30,
prim. Rohde 2007, 31–78). Slednje ni bilo ne za češke brate in tudi ne za
Luthra, kadar je dialoškega partnerja cenil in se ni čutil napadenega –
spomniti velja na dialog z Erazmom Rotterdamskim o svobodni volji –,
nič prav posebnega, bilo pa je nekaj drugačnega glede na običajno prakso
84
ti cerkev, ki bo imela v družbi znatno drugačno mesto in vpliv, kot je to
veljalo za češke brate.
V Luthru so češki bratje prepoznali predvsem nadaljevalca Husovega
dela (Říčan 1956, 29). S tem se je okrepila reformna smer celo v utrakvi-
stični cerkvi, toda Lukáš Praški je do nemške reformacije zavzel obota-
vljivo čakajočo držo. Slednja se je kmalu izkazala za neskladno z dina-
mičnim dogajanjem v češki bližini, kajti Luther je s svojimi nazori in
ravnanjem sprožil dialog s češkimi brati o sebi in temeljih cerkvene re-
forme. Luthrovo stališče, da za kristjana ni najpomembnejše vprašanje,
ali se pred hostijo klanja ali ne, je bilo za brata Lukáša malikovalstvo
najhujše sorte. Enako močno je češke brate vznemirjal Luthrov resolu-
tni poudarek na »zgolj milosti«, kar da lahko škodi cerkveni disciplini.
Kajpak tudi Luther ni bil brez ugovorov na račun čeških bratov. Ker brat
Lukáš ni imel nobenega razumevanja za nujno potrebo duhovnikov, da
bi obvladali biblične jezike, češki bratje svojih dušnih pastirjev niso po-
šiljali na univerzo in tako ti niso znali ne hebrejsko ne grško, še latinsko
ponavadi ne. Luther jim je zato očital pomanjkanje višje izobrazbe, češki
bratje pa so šele po Lukáševi smrti začeli sistematično gojiti humanistič-
no in teološko izobrazbo lastne duhovščine, kajti spoznali so, da slednja
ni v mentalni opreki s pobožnim življenjem posameznega vernika, niti
s Svetim pismom harmoniziranim delovanjem češkobratskih gmajn.
Poleg omenjenega je Luther postavil vprašaj tudi ob češkobratski teo-
logiji. Kot profesor teologije je namreč menil, da češki reformatorji svo-
jega nauka niso formulirali dovolj jasno. Zlasti zagatno se mu je zdelo
vprašanje krsta odraslih, tj. drugega krsta ob vstopu med češke brate, pa
tudi za celibat češkobratskih duhovnov ni kazal nobenega razumevanja.
Do izmenjave nazorov je prišlo v letih 1522–1524, in sicer tako preko od-
poslanstva čeških bratov v Wittenberg kot preko korespondence in ti-
ska. Dialog je bil na obeh straneh osredotočen na argumente, toda po-
dan je bil s prijaznostjo in obojestranskim spoštovanjem (Říčan 1956, 30,
prim. Rohde 2007, 31–78). Slednje ni bilo ne za češke brate in tudi ne za
Luthra, kadar je dialoškega partnerja cenil in se ni čutil napadenega –
spomniti velja na dialog z Erazmom Rotterdamskim o svobodni volji –,
nič prav posebnega, bilo pa je nekaj drugačnega glede na običajno prakso
84
