Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 33
igor grdina
nista imela. Obe strani sta tedaj menili, da lahko mir prinese šele zmaga
orožja. Tako se je začela češka vojna – prva iz vrste spopadov, ki so se po-
tem zavozlali v tridesetletni kontinuum sovražnosti, smrti in pustošenja.
Toliko in toliko generacij pozneje je iz nekdanjega dogajanja kar tež-
ko izluščiti trenutek, od katerega naprej je vojna, ki je pozneje dobila ime
po tridesetletnem trajanju, postala neizogibna. Druga praška defenestra-
cija sicer priteguje pozornost, vendar bolj zaradi slikovitosti kakor zara-
di usodnosti. Kretnice so bile k sporu seveda naravnane že davno prej.
Toda zapletanje štren vojne bi brez zlate bule Karla IV. nemara lahko os-
talo omejeno na Češko kraljestvo. Vse do detronizacije Ferdinanda II.18
in izbora Friderika V. za njegovega novega vladarja (26. avgusta 1619)
(Franzl 1989, 170) bi se drsenje v spopad na življenje in smrt še mog-
lo zaustaviti.
Ko je novembra 1620, po bitki na Beli gori, ki jo je katoliška armada
dobila bolj zaradi organizacijskih slabosti nasprotnika in nazadnje tudi
panike v njegovih vrstah kakor zaradi svoje vsestranske superiornosti –
učinkovito delujoč dvor s kar najbolj na široko razpredenimi mednarod
nimi zvezami in centraliziranim zaledjem je lažje nanovačil najemni-
ke kakor naglo odcvetajoča stanovska monarhija, še pomembnejše pa je
bilo, da je bil boljše jamstvo za njihovo plačilo –, kazalo, da bodo dežele
ob Vltavi, Moravi in Odri ter Palatinat hitro pacificirani, se je tehtnica
moči toliko nagnila na katoliško stran, da je novo stanje postalo neznos-
no za praktično vse protestantske kneze za mejami Svetega rimskega
cesarstva in kronane glave zunaj njega. Odvzem volilniškega glasu na
Nizozemsko pobeglemu Frideriku V. in njegov prevzem s strani katoli-
škega Wittelsbachovca Maksimilijana, ki je vladal Bavarski in se prosla-
vil kot spiritus rector Lige, sta bila jasno znamenje, da se za Ferdinanda
II. vojna že suče okoli vprašanja ureditve celotne države, ki je segala od
Alp in jadranskih obal do Baltika in Severnega morja. Padca Prage po
18 Detronizacija v Pragi, o kateri je Ferdinanda II. vest dosegla v času, ko so v Frank
furtu potekale slovesnosti ob njegovi izvolitvi in kronanju za vladarja Svetega
rimskega cesarstva. Stanovi češkega kraljestva so posredno postali uporniki proti
državi. Ferdinand II. je namreč imel volilni glas te entitete. Vendar zanj niso gla-
sovali le katoliški nadškofovski volilniki, temveč tudi vsi trije protestanti, torej
celo zastopnik Palatinata oziroma Friderika V. Prim. Bireley 2014, 98, 99.
31
nista imela. Obe strani sta tedaj menili, da lahko mir prinese šele zmaga
orožja. Tako se je začela češka vojna – prva iz vrste spopadov, ki so se po-
tem zavozlali v tridesetletni kontinuum sovražnosti, smrti in pustošenja.
Toliko in toliko generacij pozneje je iz nekdanjega dogajanja kar tež-
ko izluščiti trenutek, od katerega naprej je vojna, ki je pozneje dobila ime
po tridesetletnem trajanju, postala neizogibna. Druga praška defenestra-
cija sicer priteguje pozornost, vendar bolj zaradi slikovitosti kakor zara-
di usodnosti. Kretnice so bile k sporu seveda naravnane že davno prej.
Toda zapletanje štren vojne bi brez zlate bule Karla IV. nemara lahko os-
talo omejeno na Češko kraljestvo. Vse do detronizacije Ferdinanda II.18
in izbora Friderika V. za njegovega novega vladarja (26. avgusta 1619)
(Franzl 1989, 170) bi se drsenje v spopad na življenje in smrt še mog-
lo zaustaviti.
Ko je novembra 1620, po bitki na Beli gori, ki jo je katoliška armada
dobila bolj zaradi organizacijskih slabosti nasprotnika in nazadnje tudi
panike v njegovih vrstah kakor zaradi svoje vsestranske superiornosti –
učinkovito delujoč dvor s kar najbolj na široko razpredenimi mednarod
nimi zvezami in centraliziranim zaledjem je lažje nanovačil najemni-
ke kakor naglo odcvetajoča stanovska monarhija, še pomembnejše pa je
bilo, da je bil boljše jamstvo za njihovo plačilo –, kazalo, da bodo dežele
ob Vltavi, Moravi in Odri ter Palatinat hitro pacificirani, se je tehtnica
moči toliko nagnila na katoliško stran, da je novo stanje postalo neznos-
no za praktično vse protestantske kneze za mejami Svetega rimskega
cesarstva in kronane glave zunaj njega. Odvzem volilniškega glasu na
Nizozemsko pobeglemu Frideriku V. in njegov prevzem s strani katoli-
škega Wittelsbachovca Maksimilijana, ki je vladal Bavarski in se prosla-
vil kot spiritus rector Lige, sta bila jasno znamenje, da se za Ferdinanda
II. vojna že suče okoli vprašanja ureditve celotne države, ki je segala od
Alp in jadranskih obal do Baltika in Severnega morja. Padca Prage po
18 Detronizacija v Pragi, o kateri je Ferdinanda II. vest dosegla v času, ko so v Frank
furtu potekale slovesnosti ob njegovi izvolitvi in kronanju za vladarja Svetega
rimskega cesarstva. Stanovi češkega kraljestva so posredno postali uporniki proti
državi. Ferdinand II. je namreč imel volilni glas te entitete. Vendar zanj niso gla-
sovali le katoliški nadškofovski volilniki, temveč tudi vsi trije protestanti, torej
celo zastopnik Palatinata oziroma Friderika V. Prim. Bireley 2014, 98, 99.
31
