Page 28 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 28
razprave, študije
rance. Slednji bi mogli v sporu med Ferdinandom II. in Friderikom V.
– vsak od njiju je kajpak za zakonitega češkega kralja štel le sebe – osta-
ti nevtralni. Toda wettinski volilnik, ki je bil vladar Saški, je tedaj zna-
čilno podprl katoliškega monarha. Dežela, ki se je kot zibelka reforma-
cije zdela naravna zaveznica čeških protestantov, je vedela, da si še ene
podobne polomije, kot jo je doživela v schmalkaldenski vojni sredi 16.
stoletja, ne more privoščiti. Albertinski Wettinci, ki so tedaj kot volil-
niki nadomestili ernestinske, niso bili pripravljeni kockati ne z vero ne
s knežjim položajem. Zavedali so se, da so Habsburžani tako v Srednji
Evropi kot v Španiji močni.
Gotovo je bila verska opredelitev Friderika V. pomemben dejavnik,
ki je vplival na to, da je Češka izgubljala simpatije pri prostorsko naj-
bližjih nemških protestantih. Slednji so s sprejemom Formule soglasja
(1577) in potem še z razglasitvijo knjige o njem (1580) pokazali, da kalvi-
nizmu odločno nasprotujejo. Toda glavni razlog za to, da Češka ni mog-
la računati na širšo podporo kristjanov, ki niso več priznavali avtoritete
rimskega papeža, je vendarle bil versko-političen. Po vzponu protestan-
tizma v Luthrovem času in njegovi utrditvi v naslednji generaciji je na-
stopila velika kriza. Prestopi iz luteranstva v katolicizem tedaj niso bili
redki. K veri daljnih prednikov se ni vrnil samo Tomaž Hren, temveč
tudi Melchior Klesl, ki je pozneje postal kardinal in je igral na dvoru
Ferdinanda II. nenadomestljivo vlogo (Findeisen 1998, 128). Še odmev-
nejši je bil primer Henrika IV., ki je ugotovil, da je Pariz vreden maše
(Usher 2014, 146).13 Katolicizem je imel velik potencial pri naddeželnem
kopičenju moči in njenem premišljenem usmerjanju, kar je bilo v času
negotovosti in dolgotrajnih vojn zelo pomembno. Protestanti pa so še
naprej ostajali pri sklepanju zavezništev, ki so bila pogosto nasledek tre-
nutnih interesov posameznih vladarjev in mest. Potek tridesetletne voj-
ne je pokazal, da sta jih še najbolj zedinjala perspektiva katoliške prevla-
13 Pozneje je sledila tudi konverzija švedske kraljice Kristine, ki je bila hčerka ne
ustrašnega protestantskega bojevnika Gustava II. Adolfa. A ta spreobrnitev je
imela primarno osebne razloge, četudi ne gre spregledati političnih razhajanj med
monarhinjo in najvplivnejšimi dvornimi krogi na čelu s kanclerjem Axelom Gus-
tafssonom Oxenstierno.
26
rance. Slednji bi mogli v sporu med Ferdinandom II. in Friderikom V.
– vsak od njiju je kajpak za zakonitega češkega kralja štel le sebe – osta-
ti nevtralni. Toda wettinski volilnik, ki je bil vladar Saški, je tedaj zna-
čilno podprl katoliškega monarha. Dežela, ki se je kot zibelka reforma-
cije zdela naravna zaveznica čeških protestantov, je vedela, da si še ene
podobne polomije, kot jo je doživela v schmalkaldenski vojni sredi 16.
stoletja, ne more privoščiti. Albertinski Wettinci, ki so tedaj kot volil-
niki nadomestili ernestinske, niso bili pripravljeni kockati ne z vero ne
s knežjim položajem. Zavedali so se, da so Habsburžani tako v Srednji
Evropi kot v Španiji močni.
Gotovo je bila verska opredelitev Friderika V. pomemben dejavnik,
ki je vplival na to, da je Češka izgubljala simpatije pri prostorsko naj-
bližjih nemških protestantih. Slednji so s sprejemom Formule soglasja
(1577) in potem še z razglasitvijo knjige o njem (1580) pokazali, da kalvi-
nizmu odločno nasprotujejo. Toda glavni razlog za to, da Češka ni mog-
la računati na širšo podporo kristjanov, ki niso več priznavali avtoritete
rimskega papeža, je vendarle bil versko-političen. Po vzponu protestan-
tizma v Luthrovem času in njegovi utrditvi v naslednji generaciji je na-
stopila velika kriza. Prestopi iz luteranstva v katolicizem tedaj niso bili
redki. K veri daljnih prednikov se ni vrnil samo Tomaž Hren, temveč
tudi Melchior Klesl, ki je pozneje postal kardinal in je igral na dvoru
Ferdinanda II. nenadomestljivo vlogo (Findeisen 1998, 128). Še odmev-
nejši je bil primer Henrika IV., ki je ugotovil, da je Pariz vreden maše
(Usher 2014, 146).13 Katolicizem je imel velik potencial pri naddeželnem
kopičenju moči in njenem premišljenem usmerjanju, kar je bilo v času
negotovosti in dolgotrajnih vojn zelo pomembno. Protestanti pa so še
naprej ostajali pri sklepanju zavezništev, ki so bila pogosto nasledek tre-
nutnih interesov posameznih vladarjev in mest. Potek tridesetletne voj-
ne je pokazal, da sta jih še najbolj zedinjala perspektiva katoliške prevla-
13 Pozneje je sledila tudi konverzija švedske kraljice Kristine, ki je bila hčerka ne
ustrašnega protestantskega bojevnika Gustava II. Adolfa. A ta spreobrnitev je
imela primarno osebne razloge, četudi ne gre spregledati političnih razhajanj med
monarhinjo in najvplivnejšimi dvornimi krogi na čelu s kanclerjem Axelom Gus-
tafssonom Oxenstierno.
26
