Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 35
igor grdina
čeli nakazovati začetek premikanja v smer absolutizma. Potemtakem ni
čudno, da je bila od leta 1624 dalje na Češkem in Moravskem dovoljena
samo ena – katoliška – vera (Pánek, Tůma idr. 2009, 236), prav tako pa
je bila zlomljena tudi posestna moč plemstva, ki je zapustilo Cerkev pod
papeževim vodstvom. V začetku avgusta 1628 so oblasti ukazale, da mo-
rajo pot pod noge vzeti tudi notranjeavstrijski plemiči, ki niso priprav-
ljeni sprejeti katoliške vere. Preselitev je za mnoge pomenila znatno ma-
terialno izgubo, saj so bili svoje posesti prisiljeni prodati – kar so kupci
mogli s pridom izkoriščati (Čepič, Nećak idr. 1979, 311).
Toda to so bile le malenkosti v primerjavi z dogajanji na Češkem.
Tamkaj so ekstenzivne konfiskacije za mnoge preživele udeležence sta-
novskega upora proti Ferdinandu II. pomenile osebni oziroma družin-
ski odkup od hujših posledic krivde – in hkrati obubožanje.19 Nekateri
uporniki proti Habsburžanom – razmeroma malo tistih iz plemiških
vrst, več pa onih iz meščanskih – so bili usmrčeni. Enaindvajsetega ju-
nija 1621, se pravi na najdaljši dan v letu, je bilo v Pragi v okviru 4-urne-
ga zastraševalnega spektakla pravosodja 24 ljudi obglavljenih, trije pa
so bili obešeni. Eden od usmrčenih je bil katoličan; smrt se je prislužil
z neupiranjem protestantom neposredno pred defenstracijo maja 1618
(Pick 1922). Bivši rektor Karlove univerze in nekdanji osebni zdravnik
kralja Matije Ján Jesenský, ki se je trudil za zvezo med češkimi in ogrski-
mi nasprotniki habsburškega monarha, ni pa mu bila tuja niti misel na
zavezništvo s Turki, je bil deležen še posebej hude kazni: najprej mu je
bil odrezan jezik, nato ga je rabelj obglavil, nazadnje pa so njegovo telo
razčetverili (Prinz 2002, 215, 216).
Ferdinand II., ki se je v tem času že čutil popolnega gospodarja nad
življenjem in smrtjo prebivalcev svojih dežel, je na dan praške krvave
rihte v Marijinem Celju molil za duše krivcev, katerih hudodelstva so
bila po njegovi presoji tolikšna, da jih ni bilo mogoče več pustiti pri živ-
19 Bilek 1882, XIII–CXLIII, seznam konfiscirancev in popis odvzetega premoženja je
na straneh s paginacijo v arabskih številkah. Zahvaljujem se dr. Jonatanu Vinkler-
ju za opozorilo na to izjemno temeljito historiografsko delo.
33
čeli nakazovati začetek premikanja v smer absolutizma. Potemtakem ni
čudno, da je bila od leta 1624 dalje na Češkem in Moravskem dovoljena
samo ena – katoliška – vera (Pánek, Tůma idr. 2009, 236), prav tako pa
je bila zlomljena tudi posestna moč plemstva, ki je zapustilo Cerkev pod
papeževim vodstvom. V začetku avgusta 1628 so oblasti ukazale, da mo-
rajo pot pod noge vzeti tudi notranjeavstrijski plemiči, ki niso priprav-
ljeni sprejeti katoliške vere. Preselitev je za mnoge pomenila znatno ma-
terialno izgubo, saj so bili svoje posesti prisiljeni prodati – kar so kupci
mogli s pridom izkoriščati (Čepič, Nećak idr. 1979, 311).
Toda to so bile le malenkosti v primerjavi z dogajanji na Češkem.
Tamkaj so ekstenzivne konfiskacije za mnoge preživele udeležence sta-
novskega upora proti Ferdinandu II. pomenile osebni oziroma družin-
ski odkup od hujših posledic krivde – in hkrati obubožanje.19 Nekateri
uporniki proti Habsburžanom – razmeroma malo tistih iz plemiških
vrst, več pa onih iz meščanskih – so bili usmrčeni. Enaindvajsetega ju-
nija 1621, se pravi na najdaljši dan v letu, je bilo v Pragi v okviru 4-urne-
ga zastraševalnega spektakla pravosodja 24 ljudi obglavljenih, trije pa
so bili obešeni. Eden od usmrčenih je bil katoličan; smrt se je prislužil
z neupiranjem protestantom neposredno pred defenstracijo maja 1618
(Pick 1922). Bivši rektor Karlove univerze in nekdanji osebni zdravnik
kralja Matije Ján Jesenský, ki se je trudil za zvezo med češkimi in ogrski-
mi nasprotniki habsburškega monarha, ni pa mu bila tuja niti misel na
zavezništvo s Turki, je bil deležen še posebej hude kazni: najprej mu je
bil odrezan jezik, nato ga je rabelj obglavil, nazadnje pa so njegovo telo
razčetverili (Prinz 2002, 215, 216).
Ferdinand II., ki se je v tem času že čutil popolnega gospodarja nad
življenjem in smrtjo prebivalcev svojih dežel, je na dan praške krvave
rihte v Marijinem Celju molil za duše krivcev, katerih hudodelstva so
bila po njegovi presoji tolikšna, da jih ni bilo mogoče več pustiti pri živ-
19 Bilek 1882, XIII–CXLIII, seznam konfiscirancev in popis odvzetega premoženja je
na straneh s paginacijo v arabskih številkah. Zahvaljujem se dr. Jonatanu Vinkler-
ju za opozorilo na to izjemno temeljito historiografsko delo.
33
