Page 30 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 30
razprave, študije
de in podpora močnih vladarjev, ki so se lahko opirali na posesti zunaj
meja Svetega rimskega cesarstva.
Nekateri luteranci so svojo zadržanost do Češke, ki je iz perspektiv
svojih dežel in mest niso videli kot ključa do evropske prevlade, ob pri-
hodu Friderika V. na prestol v Pragi izražali s poudarjanjem, da so kal-
vinci v Ženevi in na evropskem zahodu mnogo manj tolerantni do dru-
gače verujočih, kakor so (do tedaj bili) srednjeevropski Habsburžani
(Wilson 2010b, 53, 54). Češki stanovi so se znašli v mučni osami. Med
nemškimi luteranskimi knezi v volilnem Svetem rimskem cesarstvu je
ob izbruhu tridesetletne vojne vsekakor prevladovalo prepričanje, da jih
augsburški verski mir iz leta 1555 v dovoljšnji meri varuje pred morebitno
vladarsko samovoljo v slogu francoskih dednih monarhov. Absolutizem
v osrednji srednjeevropski državi ni mogel računati na uspeh, centra-
lizem pa je bil mogoč samo v okviru njegovih posameznih enot oziro-
ma skupin dežel. Habsburžani, ki so se v Vzhodnih Alpah podali na to
pot, v celotnem Svetem rimskem cesarstvu brez vojne ne bi mogli uvel
javiti podobnega reda.
Luteranski knezi, ki so imeli med volilniki svojega zastopnika
(Saška),14 so bili leta 1618 zainteresirani za mir. Nihče od njih tudi ni
mogel vedeti, kako bi na izbruh sovražnosti v Srednji Evropi reagira-
li španski Habsburžani: Filip III. po podjetnosti res ni bil podoben ne
svojemu istoimenskemu očetu in ne dedu Karlu I./V., toda njegova do-
movina je bila kljub nazadovanju še vedno velika sila. Čeprav mogočni
monarh na Iberskem polotoku ni imel pri roki vojvode Albe ali Parme,
je njegov general Spinola na Nizozemskem nizal uspeh za uspehom. Ko
so potem sovražnosti zares izbruhnile, je Filip III. podprl svoje sorod-
nike v Srednji Evropi ter poslal svoje čete v Palatinat. Spinola, čigar vo-
jaške uspehe je upodobil nepresegljivi mojster slikarskega čopiča Diego
Velázquez, je bil uspešen tudi tam.
14 Brandenburški volilniki so bili po letu 1613 kalvinci, vendar so bili njihovi podani-
ki večinoma luteranci. Dejansko niso izvajali načela augsburškega verskega miru,
da izberejo vero tudi za svoje podanike. Enako so leta 1697 ravnali tudi saški vla-
darji, ki so postali katoličani, da so lahko po smrti Jana III. Sobieskega zasedli
poljski in litovski prestol.
28
de in podpora močnih vladarjev, ki so se lahko opirali na posesti zunaj
meja Svetega rimskega cesarstva.
Nekateri luteranci so svojo zadržanost do Češke, ki je iz perspektiv
svojih dežel in mest niso videli kot ključa do evropske prevlade, ob pri-
hodu Friderika V. na prestol v Pragi izražali s poudarjanjem, da so kal-
vinci v Ženevi in na evropskem zahodu mnogo manj tolerantni do dru-
gače verujočih, kakor so (do tedaj bili) srednjeevropski Habsburžani
(Wilson 2010b, 53, 54). Češki stanovi so se znašli v mučni osami. Med
nemškimi luteranskimi knezi v volilnem Svetem rimskem cesarstvu je
ob izbruhu tridesetletne vojne vsekakor prevladovalo prepričanje, da jih
augsburški verski mir iz leta 1555 v dovoljšnji meri varuje pred morebitno
vladarsko samovoljo v slogu francoskih dednih monarhov. Absolutizem
v osrednji srednjeevropski državi ni mogel računati na uspeh, centra-
lizem pa je bil mogoč samo v okviru njegovih posameznih enot oziro-
ma skupin dežel. Habsburžani, ki so se v Vzhodnih Alpah podali na to
pot, v celotnem Svetem rimskem cesarstvu brez vojne ne bi mogli uvel
javiti podobnega reda.
Luteranski knezi, ki so imeli med volilniki svojega zastopnika
(Saška),14 so bili leta 1618 zainteresirani za mir. Nihče od njih tudi ni
mogel vedeti, kako bi na izbruh sovražnosti v Srednji Evropi reagira-
li španski Habsburžani: Filip III. po podjetnosti res ni bil podoben ne
svojemu istoimenskemu očetu in ne dedu Karlu I./V., toda njegova do-
movina je bila kljub nazadovanju še vedno velika sila. Čeprav mogočni
monarh na Iberskem polotoku ni imel pri roki vojvode Albe ali Parme,
je njegov general Spinola na Nizozemskem nizal uspeh za uspehom. Ko
so potem sovražnosti zares izbruhnile, je Filip III. podprl svoje sorod-
nike v Srednji Evropi ter poslal svoje čete v Palatinat. Spinola, čigar vo-
jaške uspehe je upodobil nepresegljivi mojster slikarskega čopiča Diego
Velázquez, je bil uspešen tudi tam.
14 Brandenburški volilniki so bili po letu 1613 kalvinci, vendar so bili njihovi podani-
ki večinoma luteranci. Dejansko niso izvajali načela augsburškega verskega miru,
da izberejo vero tudi za svoje podanike. Enako so leta 1697 ravnali tudi saški vla-
darji, ki so postali katoličani, da so lahko po smrti Jana III. Sobieskega zasedli
poljski in litovski prestol.
28
