Page 7 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 7
Stati in obstati 16(2020): 241-246
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(32)241-246
BESEDA UREDNIKA
Druga številka letnika 2020 naše revije je obeležena s 500-letni-
co Adama Bohoriča (1520–1598); njemu sta posvečeni dve začetni raz-
pravi in zadnji stavki v rubriki Kronika, s pobudo, da se tudi njemu v
Wittenbergu postavi ustrezna spominska plošča, kot jo je tam letos do-
bil Matija Vlačić (1520–1575). (Njegove 500-letnice smo se posebej spom-
nili v 30. številki revije.)
Jubilejno srečanje z Adamom Bohoričem, jezikoslovnim imenom in
avtoriteto slovenskih protestantov 16. stoletja, nas ponovno sooči s »ču-
dežem« in/ali »eksemplaričnim zgledom« vloge jezika pri oblikovanju
»modernih narodov«, v našem primeru seveda pri oblikovanju sloven-
skega naroda. Tudi ob srečanju z Bohoričem se neizogibno soočimo z
dejstvom, da je bil/postal v slovenskem primeru jezik okvir in vezivo
konstituiranja (zavesti) novega tip »narodne skupnosti« – njen okvir/
meja navzven in vezivo navznoter. Tak okvir/meja je postal (poseben)
»slovanski jezik prebivalcev Kranjske, Koroške in Štajerske« (namenoma
povzemam/prevajam naslov prve kasnejše znanstvene slovnice Jerneja
Kopitarja iz leta 1808) in tako vezivo je postal postopoma standardizi-
rani in poenoteni knjižni jezik na njegovi osnovi.
Okvir/meja konstituiranja (zavesti) slovenskega naroda, Slovencev
kot naroda, niso bile kot pri mnogih drugih narodih obstoječe ali zgo-
dovinske državno-politične meje, ki so razmejevale/povezovale ali deli-
le njihov prostor: to ni bila njihova (katoliška) religija, saj jih ta ni razlo-
čevala od nobenih, ne notranjih ne zunanjih sosedov, njena organizacija
241
https://doi.org/10.26493/2590-9754.16(32)241-246
BESEDA UREDNIKA
Druga številka letnika 2020 naše revije je obeležena s 500-letni-
co Adama Bohoriča (1520–1598); njemu sta posvečeni dve začetni raz-
pravi in zadnji stavki v rubriki Kronika, s pobudo, da se tudi njemu v
Wittenbergu postavi ustrezna spominska plošča, kot jo je tam letos do-
bil Matija Vlačić (1520–1575). (Njegove 500-letnice smo se posebej spom-
nili v 30. številki revije.)
Jubilejno srečanje z Adamom Bohoričem, jezikoslovnim imenom in
avtoriteto slovenskih protestantov 16. stoletja, nas ponovno sooči s »ču-
dežem« in/ali »eksemplaričnim zgledom« vloge jezika pri oblikovanju
»modernih narodov«, v našem primeru seveda pri oblikovanju sloven-
skega naroda. Tudi ob srečanju z Bohoričem se neizogibno soočimo z
dejstvom, da je bil/postal v slovenskem primeru jezik okvir in vezivo
konstituiranja (zavesti) novega tip »narodne skupnosti« – njen okvir/
meja navzven in vezivo navznoter. Tak okvir/meja je postal (poseben)
»slovanski jezik prebivalcev Kranjske, Koroške in Štajerske« (namenoma
povzemam/prevajam naslov prve kasnejše znanstvene slovnice Jerneja
Kopitarja iz leta 1808) in tako vezivo je postal postopoma standardizi-
rani in poenoteni knjižni jezik na njegovi osnovi.
Okvir/meja konstituiranja (zavesti) slovenskega naroda, Slovencev
kot naroda, niso bile kot pri mnogih drugih narodih obstoječe ali zgo-
dovinske državno-politične meje, ki so razmejevale/povezovale ali deli-
le njihov prostor: to ni bila njihova (katoliška) religija, saj jih ta ni razlo-
čevala od nobenih, ne notranjih ne zunanjih sosedov, njena organizacija
241
