Page 9 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 9
marko kerševan in jonatan vinkler
bi spričo katoliške opredelitve Habsburžanov dolgoročno preživela, a
zadostno, da je zaživela vsaj začasno in obrodila sadove, kakršen je bil
tudi slovenski knjižni jezik.
Rekli smo »čudež« in »eksemplarični vzor« za zgodovino in teorijo
narodotvorne vloge jezika.
Čudež je bil, da je prizadevanje izgnanega in izobčenega duhovnika,
njegova zavzetost, da pride Božja beseda in »pravo spoznanje Boga«
tudi do njegovih »lubih Slovencov«, privedlo do pisane in tiskane Božje
besede tudi za »Cerkev slovenskega jezika«, za ljudi, med katerimi je
komajda kdo sploh znal brati. Čudež je bil, da je tako nastali knjižni je-
zik kasneje uspel postati okvir in vezivo »območja« slovenskega naro-
da, čudež je bil, da je tako nastali moderni slovenski narod uspel dose-
či združitev, avtonomijo in državnost v okvirih/mejah dosega svojega
jezika (ne glede na zgodovinsko neizogibno »nepopolnost« uresničitve
tega). Kocbek je nekoč zapisal: »Z nami, Slovenci, ima Bog posebne na-
črte«. Mislil je sicer na slovensko pričevanje v spopadu z nacističnim
»demonskim zanikanjem našega narodnega obstoja« (Kdo sem, 1965).
Toda lahko bi se nanašalo tudi na slovensko pričevanje, kako lahko »od
Svetega duha ustvarjena lakota in žeja po evangeliju« (Trubar 1555) po-
rodi knjižni jezik za ljudstvo iz govorice ljudstva, kako zaradi Božje be-
sede nastali (slovenski) knjižni jezik porodi nov »božji narod« – narod,
ki je creatura verbi, stvaritev (Božje) besede. Mistika in nacionalistič-
na mitologizacija … ?
Vsekakor pa smo spet pri Bohoriču, njegovem delu in dediščini.
Prav je da spomnimo, da je o Bohoričevi slovnici že čisto na začetku
izhajanje revije, v štev. 3–4 (2006), pisal Kozma Ahačič, ki je svojo vse
do zdaj najizčrpnejšo analizo in presojo Bohoričeve slovnice zaokrožil
z doktorsko disertacijo in knjigo o zgodovini misli o jeziku in književ-
nosti na Slovenskem v obdobju protestantizma (Ljubljana, 2007).
Jezikoslovka Majda Merše začenja tokratne Razprave z analitičnim
prikazom Bohoričevega prispevka k slovenskemu slovaropisju, posebej
k nastanku dveh znamenitih Megiserjevih večjezičnih slovarjev iz let
1592 in 1603 (o katerih je v reviji pisala v štev. 3–4/2006). Vincenc Rajšp
v prispevku Slovenci in Slovani v predgovoru k Articae horulae pou-
243
bi spričo katoliške opredelitve Habsburžanov dolgoročno preživela, a
zadostno, da je zaživela vsaj začasno in obrodila sadove, kakršen je bil
tudi slovenski knjižni jezik.
Rekli smo »čudež« in »eksemplarični vzor« za zgodovino in teorijo
narodotvorne vloge jezika.
Čudež je bil, da je prizadevanje izgnanega in izobčenega duhovnika,
njegova zavzetost, da pride Božja beseda in »pravo spoznanje Boga«
tudi do njegovih »lubih Slovencov«, privedlo do pisane in tiskane Božje
besede tudi za »Cerkev slovenskega jezika«, za ljudi, med katerimi je
komajda kdo sploh znal brati. Čudež je bil, da je tako nastali knjižni je-
zik kasneje uspel postati okvir in vezivo »območja« slovenskega naro-
da, čudež je bil, da je tako nastali moderni slovenski narod uspel dose-
či združitev, avtonomijo in državnost v okvirih/mejah dosega svojega
jezika (ne glede na zgodovinsko neizogibno »nepopolnost« uresničitve
tega). Kocbek je nekoč zapisal: »Z nami, Slovenci, ima Bog posebne na-
črte«. Mislil je sicer na slovensko pričevanje v spopadu z nacističnim
»demonskim zanikanjem našega narodnega obstoja« (Kdo sem, 1965).
Toda lahko bi se nanašalo tudi na slovensko pričevanje, kako lahko »od
Svetega duha ustvarjena lakota in žeja po evangeliju« (Trubar 1555) po-
rodi knjižni jezik za ljudstvo iz govorice ljudstva, kako zaradi Božje be-
sede nastali (slovenski) knjižni jezik porodi nov »božji narod« – narod,
ki je creatura verbi, stvaritev (Božje) besede. Mistika in nacionalistič-
na mitologizacija … ?
Vsekakor pa smo spet pri Bohoriču, njegovem delu in dediščini.
Prav je da spomnimo, da je o Bohoričevi slovnici že čisto na začetku
izhajanje revije, v štev. 3–4 (2006), pisal Kozma Ahačič, ki je svojo vse
do zdaj najizčrpnejšo analizo in presojo Bohoričeve slovnice zaokrožil
z doktorsko disertacijo in knjigo o zgodovini misli o jeziku in književ-
nosti na Slovenskem v obdobju protestantizma (Ljubljana, 2007).
Jezikoslovka Majda Merše začenja tokratne Razprave z analitičnim
prikazom Bohoričevega prispevka k slovenskemu slovaropisju, posebej
k nastanku dveh znamenitih Megiserjevih večjezičnih slovarjev iz let
1592 in 1603 (o katerih je v reviji pisala v štev. 3–4/2006). Vincenc Rajšp
v prispevku Slovenci in Slovani v predgovoru k Articae horulae pou-
243
