Page 8 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 8
beseda urednika
pa jih je s svojimi škofijami delila in povezovala ne glede na jezikovne in
tudi državno politične opredelitve; tega okvira in veziva ni vnaprej nu-
dila niti »geografija« s svojim neosrediščenim, prav »sredobežnim« pro-
storom, ki v enem delu beži in se nadaljuje v dinarsko-balkanski svet, v
drugem v panonskega, v tretjem delu neposredno teži k Mediteranu (in
Italiji), v četrtem se z dolinami in gorami zapira in odpira v širše alpsko
področje. Zaradi vseh teh razmer in razlogov – zaradi neizogibnih sti-
kov, selitev, mešanj – so tudi tradicionalne folklorno-etnične življenjske
navade, »šege in običaji«, »materialna in duhovna kultura« – (bili) po-
gosto bolj podobni/sorodni bližnjim (nemškim, hrvaškim, italijanskim,
madžarskim) sosedom kot pa prebivalcem drugih slovenskih pokrajin.
In prav isto lahko rečemo za danes tako modno iskane in poudarjane
»rasne«/ gen(et)ske ugotovitve. Seveda lahko stikanje in prežemanje ra-
znolikosti privede do novih, specifičnih mešanic in sintez – toda spet:
dejstvo je, da se je kot dominantni zunanji okvir/meja sodobne narodne
povezanosti/identitete uveljavil jezik, ne pa neka stopnja (kakšna?) spe-
cifičnosti kulturne, »genske« ali geografske mešanice.
Če smo natančnejši: jezik se je kot okvir in vezivo navznoter in meja
navzven pri prizadevanju za narodno združitev (Zedinjena Slovenija),
avtonomijo in državnost, uveljavil nasproti jezikovno tujim nemško, ita-
lijansko, madžarsko govorečim sosedom; nasproti jezikovno sorodnim
– v ljudskih govorih in knjižnih jezikih – hrvaškim sosedom, tudi na-
sproti tistim »tako rekoč enakim« v Zagorju in Medjimurju, pa se je
kot odločilna uveljavila državno-politična meja: skoraj tisočletna meja
nemškega cesarstva, ki mu je vseskozi pripadal bodoči/sedanji slovenski
prostor, hrvaški pa ne, ali le deloma in občasno. (Posebno in zato naj-
dlje odprto vprašanje je Istra s svojo trojezičnostjo in večstoletno poli-
tično dominacijo Benetk.) In prav politična in kulturna vključenost v
ta prostor (pretežno nemško govorečih), je v 16. stoletju bistveno dolo-
čala dogajanje v Windischlandu, deželi ali deželah slovensko govorečih.
Omogočila je hiter prodor reformacije (ki je zahtevala dostopnost Božje
besede v ljudskem jeziku za vse) ter ji nudila politično in kulturno spod-
budo in oporo z Augsburškim verskim mirom 1555 ter močjo nemških
protestantskih knezov, mest in deželnih stanov. Ne sicer zadostno, da
242
pa jih je s svojimi škofijami delila in povezovala ne glede na jezikovne in
tudi državno politične opredelitve; tega okvira in veziva ni vnaprej nu-
dila niti »geografija« s svojim neosrediščenim, prav »sredobežnim« pro-
storom, ki v enem delu beži in se nadaljuje v dinarsko-balkanski svet, v
drugem v panonskega, v tretjem delu neposredno teži k Mediteranu (in
Italiji), v četrtem se z dolinami in gorami zapira in odpira v širše alpsko
področje. Zaradi vseh teh razmer in razlogov – zaradi neizogibnih sti-
kov, selitev, mešanj – so tudi tradicionalne folklorno-etnične življenjske
navade, »šege in običaji«, »materialna in duhovna kultura« – (bili) po-
gosto bolj podobni/sorodni bližnjim (nemškim, hrvaškim, italijanskim,
madžarskim) sosedom kot pa prebivalcem drugih slovenskih pokrajin.
In prav isto lahko rečemo za danes tako modno iskane in poudarjane
»rasne«/ gen(et)ske ugotovitve. Seveda lahko stikanje in prežemanje ra-
znolikosti privede do novih, specifičnih mešanic in sintez – toda spet:
dejstvo je, da se je kot dominantni zunanji okvir/meja sodobne narodne
povezanosti/identitete uveljavil jezik, ne pa neka stopnja (kakšna?) spe-
cifičnosti kulturne, »genske« ali geografske mešanice.
Če smo natančnejši: jezik se je kot okvir in vezivo navznoter in meja
navzven pri prizadevanju za narodno združitev (Zedinjena Slovenija),
avtonomijo in državnost, uveljavil nasproti jezikovno tujim nemško, ita-
lijansko, madžarsko govorečim sosedom; nasproti jezikovno sorodnim
– v ljudskih govorih in knjižnih jezikih – hrvaškim sosedom, tudi na-
sproti tistim »tako rekoč enakim« v Zagorju in Medjimurju, pa se je
kot odločilna uveljavila državno-politična meja: skoraj tisočletna meja
nemškega cesarstva, ki mu je vseskozi pripadal bodoči/sedanji slovenski
prostor, hrvaški pa ne, ali le deloma in občasno. (Posebno in zato naj-
dlje odprto vprašanje je Istra s svojo trojezičnostjo in večstoletno poli-
tično dominacijo Benetk.) In prav politična in kulturna vključenost v
ta prostor (pretežno nemško govorečih), je v 16. stoletju bistveno dolo-
čala dogajanje v Windischlandu, deželi ali deželah slovensko govorečih.
Omogočila je hiter prodor reformacije (ki je zahtevala dostopnost Božje
besede v ljudskem jeziku za vse) ter ji nudila politično in kulturno spod-
budo in oporo z Augsburškim verskim mirom 1555 ter močjo nemških
protestantskih knezov, mest in deželnih stanov. Ne sicer zadostno, da
242
