Page 143 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 143
vincenc rajšp
ra so se Trubarju kljub oviram odpirale možnosti, ki so omogočale tako
njegovo pridigarsko dejavnost v protestantski deželi kakor tudi delo za
slovenske sorojake – možnosti, ki jih je odlično izkoristil.
Postavljanje Trubarja v širši državni okvir odmeva tudi v
Schindlingovem prispevku Die Habsburger, das Reich, die Erblande
und die Reformation (Habsburžani, država, dedne dežele in reformaci-
ja) v zgoraj omenjeni knjigi. Tu pokaže, kako pomembno vlogo so gle-
de možnosti delovanja Primoža Trubarja imeli Habsburžani kot deželni
knezi in cesarji. Ko je bil leta 1530 Trubar v Trstu posvečen v duhovni-
ka, je Ferdinand I. kot deželni knez avstrijskih dednih dežel izdal že
več ostrih mandatov, ki so prepovedovali širjenje reformacijskih idej, ki
so prihajale iz Wittenberga in Züricha: pristaši so morali računati s ka-
zenskim preganjanjem pod obtožbo krivoverstva, za kar je bila zagro-
žena tudi smrtna kazen. Habsburžani so obvladovali domala tri četrti-
ne ozemelj in mest države Svetega rimskega cesarstva, od Nizozemske
do reke Kolpe. Vendar to področje ni bilo politično enotno, temveč je
predstavljalo heterogeno monarhistično unijo stanovskih držav, ki so
enotnost videle le v dinastiji in osebi njej pripadajočega deželnega kne-
za. Z izzivom reformacije je katoliška konfesija vsaj z vidika dinasti-
je ostajala povezujoča silnica. Vendar so bile dežele pod habsburško
oblastjo preveč različne in politično samostojne, da bi lahko služile kot
enoten, nepropusten jez proti širitvi reformacije. Le cerkvene instituci-
je – škofije, kapitlji in samostani – so z vztrajanjem pri deželni oblasti
Habsburžanov nudile trajno organizacijsko mrežo in institucije za pre-
živetje katoliške cerkve. S habsburškimi teritoriji na jugovzhodu in jugu
države je Ferdinand prejel tudi dolžnost turških vojn, kar je bila velika
obremenitev, predvsem odkar so Turki v bitki pri Mohaču 1526 uniči-
li ogrsko kraljestvo.
Praktična potreba po oboroževanju vojske proti Turkom in utrjeva-
nje vojne krajine je na drugi strani vedno znova izsilila kompromise z
državnimi stanovi; brez njihove privolitve k davkom na državnih zborih
Ferdinand I. in njegovi nasledniki ne bi mogli financirati vojne. S tem so
evangeličanski državni stanovi v roke dobili svoj vzvod pritiska. Samo s
pristankom vplivnih evangeličanskih stanov iz Volilne Saške in Hessna
141
ra so se Trubarju kljub oviram odpirale možnosti, ki so omogočale tako
njegovo pridigarsko dejavnost v protestantski deželi kakor tudi delo za
slovenske sorojake – možnosti, ki jih je odlično izkoristil.
Postavljanje Trubarja v širši državni okvir odmeva tudi v
Schindlingovem prispevku Die Habsburger, das Reich, die Erblande
und die Reformation (Habsburžani, država, dedne dežele in reformaci-
ja) v zgoraj omenjeni knjigi. Tu pokaže, kako pomembno vlogo so gle-
de možnosti delovanja Primoža Trubarja imeli Habsburžani kot deželni
knezi in cesarji. Ko je bil leta 1530 Trubar v Trstu posvečen v duhovni-
ka, je Ferdinand I. kot deželni knez avstrijskih dednih dežel izdal že
več ostrih mandatov, ki so prepovedovali širjenje reformacijskih idej, ki
so prihajale iz Wittenberga in Züricha: pristaši so morali računati s ka-
zenskim preganjanjem pod obtožbo krivoverstva, za kar je bila zagro-
žena tudi smrtna kazen. Habsburžani so obvladovali domala tri četrti-
ne ozemelj in mest države Svetega rimskega cesarstva, od Nizozemske
do reke Kolpe. Vendar to področje ni bilo politično enotno, temveč je
predstavljalo heterogeno monarhistično unijo stanovskih držav, ki so
enotnost videle le v dinastiji in osebi njej pripadajočega deželnega kne-
za. Z izzivom reformacije je katoliška konfesija vsaj z vidika dinasti-
je ostajala povezujoča silnica. Vendar so bile dežele pod habsburško
oblastjo preveč različne in politično samostojne, da bi lahko služile kot
enoten, nepropusten jez proti širitvi reformacije. Le cerkvene instituci-
je – škofije, kapitlji in samostani – so z vztrajanjem pri deželni oblasti
Habsburžanov nudile trajno organizacijsko mrežo in institucije za pre-
živetje katoliške cerkve. S habsburškimi teritoriji na jugovzhodu in jugu
države je Ferdinand prejel tudi dolžnost turških vojn, kar je bila velika
obremenitev, predvsem odkar so Turki v bitki pri Mohaču 1526 uniči-
li ogrsko kraljestvo.
Praktična potreba po oboroževanju vojske proti Turkom in utrjeva-
nje vojne krajine je na drugi strani vedno znova izsilila kompromise z
državnimi stanovi; brez njihove privolitve k davkom na državnih zborih
Ferdinand I. in njegovi nasledniki ne bi mogli financirati vojne. S tem so
evangeličanski državni stanovi v roke dobili svoj vzvod pritiska. Samo s
pristankom vplivnih evangeličanskih stanov iz Volilne Saške in Hessna
141
