Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 144
portreti
kot tudi finančno močnih gornjenemških svobodnih državnih mest, kot
sta bila Straßburg in Nürnberg, je bilo mogoče doseči za Habsburžane
ugodne sklepe za obrambo pred Turki. Zaradi tega sta morala Karel V.
in Ferdinand I. privoliti v koncesije v prid reformacijskim pravicam sta-
nov. Tako so bili verski mir v Nürnbergu 1532 in Frankfurtu na Majni
1539 ter sklep državnega zbora v Speyerju 1544, ko so bili suspendirani
dotedanji protiprotestantski sklepi državnega zbora, trije predhodniki
augsburškega verskega miru 1555. Prevladujoča smer habsburške državne
in verske politike ni postalo preganjanje krivovercev, temveč pogajanje
s stanovi za izravnavo. Cesarja Karel V. in Ferdinand I. sta si, kolikor je
bilo le mogoče, prizadevala za ohranitev katoliških pozicij, obenem pa
sta bila prepričana o potrebi reforme katoliške cerkve in sta temu pri-
merno nastopala v odnosu do papeža in škofov. Zahtevo po koncilu, na
katerem bi uredili verske prepire v Nemčiji, je izrekel Karel V., česar v
rimski kuriji niso cenili.
H kompromisu in k izravnavi s protestantskimi stanovi usmerjena
politika Ferdinanda I., ki je bila prisotna še pri njegovih vnukih, se je
končala s smrtjo cesarja Matije leta 1619, ko ni ugasnila le tradicional-
na smer habsburške hiše, temveč tudi doba prevladujoče veljave augs-
burškega verskega miru. Odločitev za definitivni uspeh protireforma-
cijske graške smeri je sledila šele po Trubarjevi smrti, čeprav je bilo v
času njegove smrti že opazno, da je širjenje reformacije pod habsbur-
ško oblastjo prispelo na rob in da se uveljavljajo protisile prenavljajoče
se katoliške cerkve.
Vendar ob Trubarjevi smrti še ni nastopil konec protestantizma v
njegovi domovini. Tudi izoblikovanje in razmejitev med konfesijama
leta 1586 še nista kazala kasnejše ostrine. Trubarjev čas je zato potrebno
gledati v času odprtih možnosti ter tekočih prehodov. Prelom med kato-
lištvom in luteranstvom je bil, gledano s strani prebivalstva, manj dra-
matičen, kot je to predstavilo kasnejše zgodovinsko gledanje v pretek-
lost. Ko je Trubar leta 1586 umrl v Derendingenu, je bilo v drugih krajih
večkrat še odprto, kako daleč bo neizogibna prisila h konfesionalni raz-
ločenosti in identiteti določala prihodnost. To velja za Sveto rimsko ce-
sarstvo kot celoto in za Notranjo Avstrijo še posebej.
142
kot tudi finančno močnih gornjenemških svobodnih državnih mest, kot
sta bila Straßburg in Nürnberg, je bilo mogoče doseči za Habsburžane
ugodne sklepe za obrambo pred Turki. Zaradi tega sta morala Karel V.
in Ferdinand I. privoliti v koncesije v prid reformacijskim pravicam sta-
nov. Tako so bili verski mir v Nürnbergu 1532 in Frankfurtu na Majni
1539 ter sklep državnega zbora v Speyerju 1544, ko so bili suspendirani
dotedanji protiprotestantski sklepi državnega zbora, trije predhodniki
augsburškega verskega miru 1555. Prevladujoča smer habsburške državne
in verske politike ni postalo preganjanje krivovercev, temveč pogajanje
s stanovi za izravnavo. Cesarja Karel V. in Ferdinand I. sta si, kolikor je
bilo le mogoče, prizadevala za ohranitev katoliških pozicij, obenem pa
sta bila prepričana o potrebi reforme katoliške cerkve in sta temu pri-
merno nastopala v odnosu do papeža in škofov. Zahtevo po koncilu, na
katerem bi uredili verske prepire v Nemčiji, je izrekel Karel V., česar v
rimski kuriji niso cenili.
H kompromisu in k izravnavi s protestantskimi stanovi usmerjena
politika Ferdinanda I., ki je bila prisotna še pri njegovih vnukih, se je
končala s smrtjo cesarja Matije leta 1619, ko ni ugasnila le tradicional-
na smer habsburške hiše, temveč tudi doba prevladujoče veljave augs-
burškega verskega miru. Odločitev za definitivni uspeh protireforma-
cijske graške smeri je sledila šele po Trubarjevi smrti, čeprav je bilo v
času njegove smrti že opazno, da je širjenje reformacije pod habsbur-
ško oblastjo prispelo na rob in da se uveljavljajo protisile prenavljajoče
se katoliške cerkve.
Vendar ob Trubarjevi smrti še ni nastopil konec protestantizma v
njegovi domovini. Tudi izoblikovanje in razmejitev med konfesijama
leta 1586 še nista kazala kasnejše ostrine. Trubarjev čas je zato potrebno
gledati v času odprtih možnosti ter tekočih prehodov. Prelom med kato-
lištvom in luteranstvom je bil, gledano s strani prebivalstva, manj dra-
matičen, kot je to predstavilo kasnejše zgodovinsko gledanje v pretek-
lost. Ko je Trubar leta 1586 umrl v Derendingenu, je bilo v drugih krajih
večkrat še odprto, kako daleč bo neizogibna prisila h konfesionalni raz-
ločenosti in identiteti določala prihodnost. To velja za Sveto rimsko ce-
sarstvo kot celoto in za Notranjo Avstrijo še posebej.
142
