Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 195
javno pismo ministru za kulturo
ri vred? Trmasto vztrajanje uradnikov vašega ministrstva na original-
nosti kot temeljnem pogoju za državni spomeniški status je v tem pri-
meru resnično nesmiselno in nelogično. Dosedanje presojanje očitno
noče priznati dejstva, da je bil skupek stavb, poimenovan z etnološkim,
s sociološkim in z gospodarsko-zgodovinskim izrazom »domačija«, od-
kupljen in s podporo širokega ljudskega kulturnega gibanja (Trubarjev
dinar) strokovno in arhitekturno kvalitetno obnovljen ter funkcionalno
urejen z namenom, da postane vseslovensko središče za poglabljanje za-
vesti o kulturnem pomenu Trubarja in sploh protestantov ter hkrati za
spodbujanje sodobnega kulturnega delovanja in umetniškega ustvarja-
nja kot živega dialoga z dediščino. Vsebina in pomen domačije sta prav
takšna, kakršna bi imela – in bi ji verjetno zlahka bila spomeniško stro-
kovno priznana –, recimo, popolnoma nova zgradba, zasnovana kot spo-
minska arhitektura, kot »spominski dom« ali pantheon ali walhalla ali
kenotafni mavzolej. Presojanje se obnaša, kakor da bi pri takšni zvrsti
spomenikov ne bila predvsem pomembna nacionalni kulturni memori-
alni namen in dosežena živost nacionalne zgodovinske zavesti ob njem
oziroma v njem. Obnaša se, kakor da mu je ideološko, po zgledih iz pre-
teklosti, odveč tako trden temelj za živost spomina na Trubarja.
Med številnimi znanimi slovenskimi izobraženci naša prizadevanja
podpira tudi akademik prof. dr. Matjaž Kmecl in stališča odločevalcev
komentira z besedami:
V bistvu ne morejo razumeti, da gre za spomeniško zaščito lokacije in
ne stavbe. Tudi Rimskokatoliška cerkev je dolgo časa Trubarja zavrača-
la iz popolnoma neslovstvenih razlogov in dolgo ni zmogla razumeti, da
Trubar za nas ni tako zelo pomemben iz cerkveno dogmatskih razlogov,
temveč kot začetnik naše sodobne (kulturne itd.) zgodovine ali pa kot za-
četnik našega (tiskanega) slovstva, utemeljitelj našega skupnega jezika (ko-
ine). Ne gre jim v glavo, da pa je na Rašici in ob hiši, ki vsaj malo navdihu-
je domišljijo za preskok nekaj stoletij nazaj, naš kulturni spomin najbliže
Trubarjevemu izročilu. Tako se je v skupni slovenski zavesti zadnjih nekaj
desetletij dodobra utrdilo: Trubarjevina je postala nekakšen romarski cilj
premnogih šol in skupin, pa tudi kar družin na nedeljskem izletu, kot tudi
prizorišče odmevnih dogodkov. Reč je postala tako močna, da jo bo tež-
193
ri vred? Trmasto vztrajanje uradnikov vašega ministrstva na original-
nosti kot temeljnem pogoju za državni spomeniški status je v tem pri-
meru resnično nesmiselno in nelogično. Dosedanje presojanje očitno
noče priznati dejstva, da je bil skupek stavb, poimenovan z etnološkim,
s sociološkim in z gospodarsko-zgodovinskim izrazom »domačija«, od-
kupljen in s podporo širokega ljudskega kulturnega gibanja (Trubarjev
dinar) strokovno in arhitekturno kvalitetno obnovljen ter funkcionalno
urejen z namenom, da postane vseslovensko središče za poglabljanje za-
vesti o kulturnem pomenu Trubarja in sploh protestantov ter hkrati za
spodbujanje sodobnega kulturnega delovanja in umetniškega ustvarja-
nja kot živega dialoga z dediščino. Vsebina in pomen domačije sta prav
takšna, kakršna bi imela – in bi ji verjetno zlahka bila spomeniško stro-
kovno priznana –, recimo, popolnoma nova zgradba, zasnovana kot spo-
minska arhitektura, kot »spominski dom« ali pantheon ali walhalla ali
kenotafni mavzolej. Presojanje se obnaša, kakor da bi pri takšni zvrsti
spomenikov ne bila predvsem pomembna nacionalni kulturni memori-
alni namen in dosežena živost nacionalne zgodovinske zavesti ob njem
oziroma v njem. Obnaša se, kakor da mu je ideološko, po zgledih iz pre-
teklosti, odveč tako trden temelj za živost spomina na Trubarja.
Med številnimi znanimi slovenskimi izobraženci naša prizadevanja
podpira tudi akademik prof. dr. Matjaž Kmecl in stališča odločevalcev
komentira z besedami:
V bistvu ne morejo razumeti, da gre za spomeniško zaščito lokacije in
ne stavbe. Tudi Rimskokatoliška cerkev je dolgo časa Trubarja zavrača-
la iz popolnoma neslovstvenih razlogov in dolgo ni zmogla razumeti, da
Trubar za nas ni tako zelo pomemben iz cerkveno dogmatskih razlogov,
temveč kot začetnik naše sodobne (kulturne itd.) zgodovine ali pa kot za-
četnik našega (tiskanega) slovstva, utemeljitelj našega skupnega jezika (ko-
ine). Ne gre jim v glavo, da pa je na Rašici in ob hiši, ki vsaj malo navdihu-
je domišljijo za preskok nekaj stoletij nazaj, naš kulturni spomin najbliže
Trubarjevemu izročilu. Tako se je v skupni slovenski zavesti zadnjih nekaj
desetletij dodobra utrdilo: Trubarjevina je postala nekakšen romarski cilj
premnogih šol in skupin, pa tudi kar družin na nedeljskem izletu, kot tudi
prizorišče odmevnih dogodkov. Reč je postala tako močna, da jo bo tež-
193
